http://www.facebook.com/events/466337103416912
Oskar aveva combattuto nelle Brigate d'Oltremare (Prekomorske brigade), diceva che nel suo battaglione si parlavano una ventina di lingue, lui aveva con sé il violino ed approfittava di ogni momento di pausa per suonare qualcosa, e raccontava che una volta era passato Tito domandando chi suonasse in quel momento particolare e poi, saputo chi era, aveva detto una frase come "ah, è il solito Kjuder che suona".
Oskar ha anche recitato una breve parte nel film "Na svoj zemlji" che racconta la storia della liberazione del Litorale, interpretando sé stesso, un partigiano che suona la fisarmonica entrando nel paese liberato.
Oskar amava la Jugoslavia, dove si era realizzato il socialismo nella fratellanza dei popoli, il Coro da lui fondato ha girato il mondo facendo conoscere la cultura internazionalista delle nostre terre, il repertorio del Coro non comprende solo canzoni di lotta jugoslave ed italiane, ma anche canti rivoluzionari di tutto il mondo, dalla Spagna alla Germania, dalla Francia all'Unione sovietica, alle Americhe.
Voglio ricordare un momento particolare dell'attività del Coro partigiano: quando nel 1979 un attentato fascista distrusse la tipografia della casa editrice universitaria Cluet che stampava giornali e volantini per i movimenti di sinistra, il Coro organizzò un concerto di solidarietà per raccogliere fondi.
ma l'immagine di Oskar che porterò sempre con me resta il momento in cui, alla fine di ogni concerto, quando iniziava l'inno della liberazione del Litorale, la Vstala Primorska, si voltava verso il pubblico che, come d'uso, intona l'inno con il Coro, e dirigeva noi tutti, che in quel momento diventavamo un tutt'uno con il Coro, uniti nel canto come simbolo di lotta.
Grazie, Oskar!
Claudia Cernigoi
“ Če bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi ta nosila dva naslova :
Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske” .Tako smo zapisali v brošuri ob 40 letnici TPPZ, našega in tvojega zbora, dragi tov. Oskar, in nikoli si ne bi predstavljali, da bi nas lahko zapustil ravno v tem jubilejnem letu.
Pesem in glasba sta bili tvoji sopotnici skozi vse življenje: ko si se kot mlad primorski fant v izgnanstvu pridružil prekomorskim brigadam in se nato boril v Drvarju, ko si spremljal zbor jugoslovanske armade Srečko Kosovel po vsej Evropi ali ko si svojo dirigentsko paličico vihtel pred orkestrom Miramar in povsod osvajal priznanja.
Najdražji pa nam je spomin na tvoje dirigiranje našega, tvojega zbora: vsak zamah je pevcem vlival energijo, nismo bili več na odru , znašli smo se v hosti in s tabo obujali spomine na tiste težke čase.
„To je bila prva in največja šola v življenju” , si nekoč povedal časnikarju. “ Borili smo se, ker smo želeli boljši jutrišnji dan: skrb Titovih partizanov ni bila samo osamosvojitev izpod nacifašizma, ampak dvigniti življenje ljudi na dostojno raven.« In tudi glasba je bila sredstvo na poti do tega novega dostojanstva: spomnim se, kako si nas mlade v zboru prepričeval o globokem pomenu glasbe, kako si nas spodbujal, naj vadimo svoj inštrument „ vsaj deset minut na dan“ , kako si očetovsko popravljal naše napake: nikoli zle besede, samo bodrilne in spoštljive do vseh nas, ki smo s teboj verovali v poslanstvo našega zbora.
Novost našega zbora je bila v tem, da nismo samo peli in nismo peli samo patizanske pesmi: naš zbor si si zamisli kot partizanski kolektiv z orkestrom in recitacijami ne samo na partizansko, temveč tudi na širšo, socialno in revolucionarno tematiko. Vsak koncertni program je moral biti zaključena enota in vsebovati pesmi vseh narodov, ki so se borili za svobodo in enakopravnost; saj so bili ideali bratstva, enotnosti in sožitja v tebi globoko zasidrani, to je bila dediščina težkih vojnih in povojnih let, ki si nam jo posredoval in se nam je globoko zasidrala v srcih.
Naše poslanstvo pa je tudi ohranjanje partizanske in revolucionarne pesmi, prenašanje te kulturne zakladnice na nove rodove in s tem ohranjanje spomina na tiste zgodovinske dogodke in spoznavanje te zgodovine, ki je že tako daleč za nami, a vendar tako sodobna, da se je v šoli ne uspemo še učiti.
V imenu tiste generacije, ki je zrasla s partizanskim zborom, HVALA, ker si nam vlil ljubezen do teh pesmi. Naučil si nas pokončnosti in spoštovanja, naučil si nas prisluhniti tudi drugače mislečim.
Težko se je sprijazniti z dejstvom, da sta utihnili tvoja harmonika in tvoja violina, tovariš Oskar! Sedaj počivaš na domačem pokopališču, v družbi mnogih vaščanov, ki so prepevali narodne pesmi ob zvokih tvoje frajtonarce, v družbi mnogih, ki so s teboj ustanovili naš zbor, ga ljubili in ga ponosno branili tudi v novejših časih, ko naj bi se pisala nova zgodovina .
Naj ti bo lahka domača zemlja. Mi pa se obvežemo, da bomo nadaljevali na poti, ki si nam jo začrtal.
Rada ZERGOL
Podpredsednica TPPZ Pinko Tomažič
7. val
petek, 4. septembra 2009 št. 204
Pred jutrišnjo in nedeljsko slovesnostjo pred spomenikom bazoviških junakov smo se se o uporniškem duhu Primorcev pogovarjali z legendo tržaških Slovencev Oskarjem Kjudrom
Vprašajte za Oskarja Kjudra. Vsakdo v Lonjerju vam bo povedal, kje živim. Tako mi je razložil, ko sem ga po telefonu vprašal za pot do njega. Res, v Lonjerju, vasici, ki je del tržaškega predmestja, ni vašcana, ki ne bi poznal Kjudra in njegove hiše na zacetku vasi. Sicer pa je Oskar Kjuder živa legenda Slovencev v Italiji. Ustanovitelj in dolgoletni dirigent prav tako legendarnega Tržaškega partizanskega pevskega zbora (TPPZ) Pinka Tomažica, glasbenik, ucitelj na tržaški Glasbeni matici, po srcu revolucionar in domoljub. Odkar mu je zacelo srce pred nekaj leti nagajati, je svoj dotedanji peklenski ritem nekoliko upocasnil, prepustil dirigiranje zbora Pii Cah, a še zmeraj kuje nacrte za prihodnost .
* Menda imate v mislih velik glasbeni projekt. Bo namenjen vašemu Tržaškemu partizanskemu zboru? Nam lahko poveste kaj vec o njem?
“Res je, toda za zdaj o tem ne bi rad prevec govoril. Skupaj naj bi zapeli naš zbor Pinko Tomažic, Partizanski zbor iz Ljubljane, Ženski pevski zbor Kombinat in Partizanski zbor iz Rusije.”
* Kaj pa bi peli?
“Nekaj na temo Rižarne pri Sv.Soboti, edinega nacisticnega unicevalnega taborišca v Italiji. Zraven pa bi bil tudi kakšen odlomek nekoliko vedrejše vsebine. Nic še ni doreceno ... bomo videli, kako se bo stvar razvijala.”
* Bo sodeloval tudi zbor Rdece armade iz Moskve?
“Ne, ne. Sodeloval naj bi Partizanski zbor iz Rusije, ki je nastal v casu 2. svetovne vojne, ko je Hitler s svojo nacisticno vojsko prodrl do Moskve. No, v sovražnikovem zaledju so delovali sovjetski partizani, najhrabrejši in najbolj zavedni borci. Da bi si dajali poguma, so ti borci ustanovili pevski zbor, ki je preživel do današnjega dne. V njem so vecinoma starejši pevci mojih let, a še zmeraj dobro pojejo.”
* Kako pa ste jih spoznali?
“Leta 1983 je bil TPPZ povabljen v Sovjetsko zvezo. Nastopali smo v Leningradu in Moskvi. V moskovskem konservatoriju nam je v zahvalo zapel tamkajšnji Partizanski pevski zbor. Navezali smo stike in si obljubili, da se bomo kdaj še srecali. Stiki z njimi se niso nikoli prekinili. No, stvar je zdaj dozorela, dobil sem idejo, da bi lahko skupaj naredili nekaj vecjega, odmevnejšega .”
* TPPZ ni navaden zbor. Od pevcev terja navdušenje, privrženost idejam upora. Kako je danes s tem duhom? Je še pr isoten?
“Tako je, ni obicajen zbor. Partizanski zbori so nastajali v casu NOB in kasneje z namenom, da z revolucionarno in domoljubno pesmijo hrabrijo borce. V Trstu takšnega zbora nismo imeli, dokler ni nastal TPPZ Pinka Tomažica. V njem se od pevcev še danes pricakuje zavednost, poštenost, naprednost, duh bratstva in enotnosti.”
* Duh bratstva in enotnosti?
“Ja, zlasti to. Na žalost ga je danes vse manj ... (premolk) Preživel sem vojno. Videl sem fante, ki so umirali za svobodo. Veliko jih je bilo. V svojem srcu še zmeraj cutim Jugoslavijo. To vam povem po pravici, pa ceprav bo marsikdo ob tem cudno gledal. Ampak svojih custev ne bom skrival. Ce ne bi bilo bratstva in enotnosti, skupnega boja, bi tudi svobode ne imeli. Ponosen sem na naše partizanske voditelje. Zlasti sem ponosen na našega pokojnega predsednika Tita. Imel sem sreco, da sem bil z njim.”
* Udeležili ste se znamenite bitke za Drvar, ko se je Tito le za las rešil iz nacisticnega obroca ...
“Ja, maja 1944 sem bil v Drvarju. Tedaj sem bil kurir 13. proletarske brigade. 24. maja sem v leseno barako, kjer je bil vrhovni štab, prinesel depešo, ki jo je prevzel Rankovic. 'Oskar, ostani, jutri je Titov rojstni dan,' mi je dejal. Zvecer je bilo slavje, tudi v Narodnem domu se je praznovalo. Ob petih zjutraj 25. maja pa se je zacel pekel. Nemške štuke so Drvar bombardirale neprekinjeno do devetih. Drvar je gorel, vsepovsod so ležala trupla. Ce takrat nisem umrl, ne bom nikoli. Bilo je stra šno. Na tleh so ležali mladi, stari, otroci, ženske, živali. Sledil je napad pehote, tankov.
Razplamtela se je bitka za biti ali ne biti. Skupaj z vrhovnim štabom smo se po hudih bojih umaknili po poti nad znamenito votlino, in nadaljevali proti Mrkonjic Gradu. Med umikom pa sem zbolel za tifusom. Ne spominjam se, kaj se je tedaj dogajalo z mano. Kasneje so me prepeljali v bolnišnico v Bari, na italijansko jadransko obalo. Ko sem okreval, so me dodelili tankovski enoti.”
[...] sledi v Primorskih novicah.
Foto: Robert Škrlj
Foto: Maja Pertic
Foto: Robert Škrlj
Da: "Coord. Naz. per la Jugoslavia" <jugocoord @ tiscali.it>Data: 15 novembre 2012 12.33.59 GMT+01.00A: [JUGOINFO]Oggetto: Oskar Kjuder(slovenščina / italiano)Un pensiero commosso per Oskar Kjuder, combattente e artista, fondatore del Coro Partigiano Triestino, che ci ha lasciato ieri.La battaglia continua, la sua musica ci accompagna e ci sostiene.--- LINK:Vstajenje Primorske - L'inno degli Sloveni del Litorale, composto da Kjuder,
in alcuni bellissimi e significativi video:
http://www.youtube.com/watch?v=rCyzy2-Vgig&playnext=1&list=PLE2F46C5A947B10DF&feature=results_mainIl prossimo concerto del Coro Partigiano Triestino "Pinko Tomažič":Dodatni koncert za 40. letnico - Concerto aggiuntivo per i 40 anni
Tržaški Partizanski Pevski Zbor Pinko Tomažič
Sabato 1 dicembre 2012 ore 18.00
Gallusova dvorana - Cankarjev dom
z gosti: Partizanski zbor Ljubljana, Boris Kobal, Gojmir Lešnjak Gojc, Drago Mislej Mef, Iztok Mlakar, Kraški ovčarji, Dirty Fingers, Freak Waves in drugi
http://www.facebook.com/events/466337103416912Gli articoli del DELO nel quarantennale del Coro:Štirideset let partizanske pesmi (10.11.2012)Energetska bomba iz partizanskih časov (11.11.2012)Ekrani v ogledalu: čutiti partizansko pesem---
Umrl je naš tovariš Oskar Kjuder
Prispeval Redakcija Sreda, 14 November 2012 15:19
Umrl je naš Oskar. Vsi ga poznamo in imeli smo ga radi. V našem spominu vstaja kot mladi harmonikar, ki koraka na čelu partizanske brigade v filmu Na svoji zemlji. Kapa na glavi in mali brkci, vedno isti nasmeh.
Stari borci se spominjajo dogodka iz časov partizanske vojne. Kolona prekomorcev se je prebijala skozi gozd, nekje v Bosni. Trudni so sredi noči, ko je padlo povelje o počitku, popadali na tla in naslonili glave na nahrbtnike. Tedaj se je sredi teme zaslišal tihi zvok violine. „To je naš Oskar“, so si rekli.
Po vojni je sodeloval v prvem partizanskem zboru Srečka Kosovela, v Lonjerju se je oženil s svojo Milko, ki mu je rodila dve hčeri – Jagodo in Katjo. Bil je glasbenik in aktivist komunistične partije. Tudi prosvetar. In če ga je „tovariš župnik“ Tone Piščanec prosil, naj zaigra na orgle ali vijolino na koru katinarske cerkve, se ni odrekel.
Anekdot iz njegovega življenja je nič koliko. Od tega, kako je dirigiral opero v Trstu, potem ko je napovedani dirigent zbolel do nočnega koncerta domači vasi, Lonjerju, sredi poletja 1966, v noči po uspelem partizanskem prazniku v Bazovici.
Oskar je dal pobudo za ustanovitev partizanskega zbora, ki nosi ime Pinka Tomažiča. Naj mi narodni heroj Pinko ne zameri, če rečem, da so po Tomažiču poimenovane šole in knjižnica. Morda bi bilo prav, če bi TPPZ poslej poimenovali po Oskarju Kjudru.
Slava njegovemu spominu.
---Umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj partizanskega zbora
V starosti 86 let je umrl ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.sre, 14.11.2012, 18:00V starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki praznuje 40-letnico delovanja.Koncert, ki ga je imel zbor 11. novembra v CD v Ljubljani, je bil hitro razprodan, zato so se odločili za dodatni termin 1. decembra.Kjuder se je rodil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič.---Umrl je Oskar Kjuder
Bil je ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič
sreda, 14. novembra 2012
V starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Rojen je bil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in tudi priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič, ki prav v tem času praznuje 40-letnico delovanja. Pokojni Kjuder je bil tudi politično zelo angažirana osebnost v naprednem gibanju, bil je član komunistične partije Italije (KPI).
Oskar Kjuder: 25 let na čelu TPPZČe bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi ta nosila dva naslova: Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske. Tako je dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič dejal v intervjuju, ki je na straneh Primorskega dnevnika izšel ob njegovem 85. rojstnem dnevu (tovariš Oskar se je rodil leta 1925 v Lonjerju, kjer živi še danes). Naglo puške smo zgrabili, tako kot jo je tudi sam, ko se je med drugo svetovno v južni Italiji pridružil partizanom 13. proletarske brigade 1. proletarske divizije in so jih nato zavezniške vojaške ladje izkrcale na Korčuli. Vstajenje Primorske, ker je tudi sam pripomogel k temu, da je Primorska vstopila v novo življenje. In nato to pesem, ki se je spremenila v pravo primorsko himno, neštetokrat izvedel s »svojim« Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, ki ga je vodil celih petindvajset let: od ustanovitve leta 1972 do leta 1997, ko je dirigentsko paličico prepustil Pii Cah. Temperamentni dirigent je bil dolga leta sinonim za TPPZ.