Nota dell’autrice:

Ho cominciato a scrivere questo libro più di dieci anni fa, pensando all'inizio di farne un breve dossier, come quelli che pubblico per la Nuova Alabarda. Avevo iniziato riordinando un po' di documenti storici e di testimonianze e poi, andando avanti, mi sono accorta che mentre scrivevo la storia del corpo di repressione avevo iniziato a ricostruire anche una parte della storia della Resistenza di queste terre, e così ho proseguito raccogliendo altri documenti, ma soprattutto testimonianze di persone che avevano vissuto quei momenti e me ne hanno resa partecipe. Così ne è uscito un libro piuttosto corposo, ricerca che per me ha significato non solo conoscere fatti storici ma anche entrare in contatto con tante persone che avevano lottato e sofferto per la libertà, ed alla fine ne sono uscita più ricca interiormente. Ringrazio ancora tutti coloro che mi hanno aiutata e che sono ricordati all'inizio del libro, e mando un pensiero particolare agli ex prigionieri che hanno accettato di visitare la sede di via Cologna, dove erano stati detenuti e torturati, per ricostruire con noi, che "viviamo tranquilli nelle nostre tiepide case" quei tempi terribili che non abbiamo vissuto, noi che grazie al sacrificio di persone come loro oggi possiamo vivere liberamente.

Banditi, ki so zastopali institucijo

Claudia Cernigoi o svoji knjigi La »Banda Collotti« o posebnem inšpektoratu javne varnosti

V četrtek so v novinarskem krožku predstavili knjigo Claudie Cernigoi La Banda Collotti« o posebnem inšpektoratu javne varnosti (založba Kappavu iz Vidma). Pogovorili smo se z avtorico, ki je svoje delo predstavila skupaj z Alessandro Kersevan in Ljubomirjem Sušićem.

Kaj prinaša nova knjiga o posebnem inšpektoratu policije?
To je študija o represivnem organu, ga je leta 1942 ustanovilo italijansko notranje ministrstvo, da bi zajezilo partizansko gibanje v Julijski krajini. O zloglasnem inšpektoratu je bilo v Trstu veliko govora, žal pa se je o njem malo pisalo. Hotela sem zapolniti vrzel, saj me tema zelo zanima.

Je to prva knjiga na to temo?
Da. Objavljenih je bilo nekaj člankov in publikacij, to je pa prva specifična študija o inšpektoratu.

Katere vire ste uporabili?
Prvi vir je bil Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v FJK. Potem sem šla na Odsek za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Petronijevi ulici ...

Dokler je bil še odprt.
Da, k sreči mi je uspelo proučiti nekaj gradiva, predvsem iz Bubničevega arhiva. Potem so še državna arhiva v Trstu in Rimu, državni arhiv v Ljubljani (o prijavah na račun vojnih zločincev iz posebnega inšpektorata), arhiv tržaškega VZPI-ANPI (fascikel z dokumenti, ki so jih zasegli po Collottijevi aretaciji v Carboneri), razne knjige, nekaj podatkov pa mi je posredoval Vincenzo Cerceo, ki je prebral dnevnike Diega de Henriqueza v tržaških mestnih muzejih. Pomembno mesto pa zasedajo številni intervjuji, ki sem jih opravila z osebami, ki so doživele tedanje grozote. Pričevanja sem povezala z zapisniki posameznih zaslišanj.

Ali ste intervjuvali veliko ljudi?
Da, iz Furlanije-Julijske krajine in Veneta, kjer so prijeli Gaetana Collottija. Govorila sem tudi z osebo, ki je bila takrat na območju njegove aretacije. Prav posebno pa je pričevanje ženske, ki so jo odvedli na sedež inšpektorata v Ul. Bellosguardo, ko je bila stara osem let. Nje niso mučili, stik s Collottijem pa se ji je vtisnil v spomin. Spraševal jo je o njenih starših. V knjigi posvečam posebno pozornost človeški plati.

Kaj vas je najbolj presunilo med raziskovanjem?
V prvi vrsti to, da je bila struktura inšpektorata zelo organizirana. Giuseppe Gueli, ki je vodil inšpektorat, je imel v mislih sodoben model protigverilske represije. Osupljiva sta število ljudi, ki jih je obravnaval inšpektorat in odstotek smrtnih žrtev - zaradi mučenja ali pa odhoda v taborišče. Večina tamkajšnjih policistov pa je po vojni ostalo v službi in nekateri so se v drugih mestih povzpeli celo do kvestorskega položaja.

S Collottijem so v Venetu zajeli tudi Slovenca Rada Seliškarja. Kdo je bil?
Seliškar je bil ljubljanski prostovoljec, ki je zapustil partizane in se pridružil posebnemu inšpektoratu, vendar zgodba ni jasna. Njegova zaročenka je zatrjevala, da je v resnici pod krinko še vedno sodeloval s partizani, drugi viri pa postavljajo v dvom to razlago, češ da je bil kolaboracionist. Dopisi so na Odseku za zgodovino NŠK. V Venetu so Collottija in Seliškarja na koncu baje ustrelili.

V naslovu je Collottijeva tolpa v narekovajih. Ali ste s tem želeli poudariti, da je šlo v resnici za državni organ?
Vsi jo poznajo kot Banda Collotti, čeprav je bila to institucija. Predstavniki te institucije pa so se dejansko obnašali kot banditi. Na to je med prvimi opozarjal Borštan Jordan Zahar, ki sem ga intervjuvala.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika