OB POIMENOVANJU SEKCIJE ANPI-VZPI TRZASKEGA
PARTIZANSKEGA PEVSKEGA ZBORA PO STIRIH
BAZOVISKIH JUNAKIH:
BIDOVEC - MARUSIC - MILOS - VALENCIC
Trst, 24. april 1988
Primorsko ozemije, ki ga je novembra 1918 zasedla
italijanska vojska in je bilo januarja 1921 z rapalsko
pogodbo prikljuceno k Italiji, se je v razdobju
med obema vojnama imenovalo Julijska krajina -
Venezia Giulia. Od 1924 dalje je tudi Reka pripadala
Italiji.
Po nekaterih ocenah je po prvi svetovni vojni pripadlo
Italiji okrog 550.000 Slovencev in Hrvatov, od tega
nad 300.000 Slovencev, kar je v tistem obdobju
pomenilo skoraj tretjino slovenskega naroda.
S prikljucitvijo dezele k Italiji je bil porusen
gospodarski sistem, na katerem je slonel stoletni
razvoj in napredek. Nove drzavne meje so postavile
meje tudi gospodarstvu. Z novo razmejitvijo so bile
pretrgane zveze z zalednimi dezelami. Te spremembe
so povzrocile gospodarsko krizo. Kriza v dezelnem
gospodarstvu je povzrocila druzbeno krizo, ki se je
kazala v obubozanju kmeta, brezposelnosti in
izseljevanju. Izseljevanje Slovencev in Hrvatov je
znacilno za vse obdobje med vojnama. Pred prvo vojno
je bilo znacilno preseljevanje iz podezelja v bliznja
mesta, po prvi vojni pa se je preusmerilo v tujino.
Izseljevanje pa se zdalec ni bilo zgolj
sociogospodarske narave, temvec je bilo v glavnem
posledica narodnega in politicnega Pritiska.
Kmalu po vojni so se izselili ljudje, ki so prisli
na Primorsko po sluzbeni poti: uradniki, zeleznicarji,
ucitelji. Izobrazence slovenske narodnosti je
italijanska oblast nacrtno izganjala preko meje v
Jugoslavijo, ces da so nevarni italijanskim interesom.
Mnogi pa so se umaknili pred negotovo politicno in
gospodarsko bodocnostjo. Izseljevanje Slovencev je
doseglo visek med splosno gospodarsko krizo in ob
istocasni zaostritvi fasisticnega totalitarnega rezima,
to je po letu 1926. Tedaj so bili prisiljeni oditi
politicni in kulturni delavci, ucitelji in uradniki,
brezposelni delavci ter kmetje, ki jim je posestvo
prislo na boben. Znacilno je bilo odhajanje kmeckih
deklet v notranjost Italije ali v tujino, zlasti v
Egipt. Poseben val spada v leto 1935, ko so bezali v
Jugoslavijo mozje in fantje, da so se izognili
mobilizaciji za vojno v Abisiniji. Pred drugo
svetovno vojno je bilo samo v Jugoslaviji nastetih
priblizno 70.000 Slovencev in Hrvatov iz Julijske
krajine, okoli 30.000 jih je bilo v Juzni Ameriki
(od tega 20.000 v Argentini), nad 5.000 pa v ostalih
evropskih dezelah. Na vsak nacin gre za izredno
visoke stevilke, ki ponovno dokazujejo vsestranski
pritisk, ki ga je izvajal fasizem nad slovanskim
prebivalstvom v Julijski krajini. Na drugi strani
pa so se iz notranjosti Italije doseljevali predvsem
funkcionarji, policisti, fasisticni milicniki,
oficirji, ucitelji, zdravniki, uradniki itd. Leta
1931 je stevilo priseljenih Italijanov znasalo okrog
130.000.
Italijanske oblasti so prisle v nase kraje
nepripravljene na srecanje s prebivalstvom druge
narodnosti. Niso poznale okoliscin. Nadalje so bile
pod jasnim vplivom tradicionalne miselnosti
italijanskega mescanstva. Ravnale so se po
njihovem merilu. Tako so se najprej poostrili
policijski ukrepi, da bi odstranili vse, kar bi
utegnilo ogrozati t.i. �nacionalne interese�
italijanske drzave.
13. julija 1920 so fasisti zazgali Narodni dom v
Trstu, sedez osrednjih politicnih, kulturnih in
gospodarskih organizacij. Dva meseca po pozigu,
septembra 1920, je v Juljiski krajini izbruhnila
najvecja splosna stavka. Na eni strani so delavci
zahtevali odpravo izrednega okupacijskega rezima,
na drugi strani so hoteli prepreciti vzpon
fasisticnega gibanja, ki je po pozigu Narodnega
doma napadal tudi delavske sedeze. Neuspeh stavke
je okrepil nacionalisticne struje in dokoncno
postavil fasiste na celo vseh konservativnih sil.
Fasisticno nasilje se je nato v letu 1921 razvilo
v pravo ofenzivo, ki je trajala do prihoda fasistov
na oblast v oktobru 1922. Nadalje se je fasisticno
gibanje stevilcno toliko okrepilo, da je lahko
zacelo s splosnim terorjem. Mnozicna osnova
fasisticnega gibanja so bili ljudje iz srednjega
sloja, priseljenci iz Italije, demobilizirani
castniki in podcastniki, politicno nezgrajena
mladina. Financno so gibanje podpirali visoki
mescanski krogi. Uradna pest so bile oborozene
cete - squadre d'azione, ki so stele 30 do 50
moz. Najprej in najpogosteje so fasisti napadali
v mestih (Trst, Trzic, Pulj). Iz mest pa so
cete s tovornjaki odhajale na podezelje, v
slovenske in hrvaske vasi, kjer so nastopale
kot kazenske vojaske ekspedicije. Visek je
fasisticni teror dosegel med volilno kampanjo
aprila in maja 1921. Po podatkih italijanskih
zgodovinarjev je bilo do konca leta 1921 v
Julijski krajini pozganih ah razdejanih 134
zgradb, med temi kar 100 sedezev kulturnih
drustev slovenske narodnjaske in komunisticne
smeri, 21 delavskih domov in tri zadruge.
Oblastveni organi, generalni civilni komisariat,
vojaska poveljstva, policijski komisarji,
karabinjerji so fasiste podpirali.
Fasisticno nasilje je znacilno za vso Italijo.
V Julijski krajini pa je bilo hujse, saj je
bilo naperjeno proti dvojnemu nasprotniku:
proti slovenskohrvaski narodni skupnosti in
proti delavskemu gibanju. Porast fasisticnega
gibanja je omogocilo vec dejavnikov:
protidemokraticna in nacionalisticna usmerjenost
italijanskega mescanstva, nesposobnost naprednih
sil delavskega razreda, podpora oblasti fasizmu,
globoka gospodarska kriza. Kakor je bila
sociogospodarska podrejenost Slovencev in
Hrvatov pogoj za razvoj komunizma, tako sta
bila nacionalna zanesenost in pravi sovinizem
vzvod za uspeh fasizma. Od tod izvira enacenje
fasizma z italijanstvom, komunizma pa s
slovenstvom. Razredni spopadi med fasizmom
in komunizmom so spodbujali stare nacionalne
spore med Slovenci in Italijani. V tem spopadu
je fasizem v Julijski krajini videl obrambo
italijanskih nacionalnih interesov, zato je boj
proti delavskemu gibanju imel izraziti znacaj
boja proti narodnemu razvoju slovanske skupnosti.
Fasizem se je imel za nekaksnega uradnega
predstavnika italijanstva v teh krajih, ki jih
je hotela Italija poitalijanciti. To �poslanstvo�
je postalo pravi mit in istocasno politika
italijanske drzave.
28. oktobra 1922 je fasisticna stranka s t.i.
�pohodom na Rim� prevzela oblast v drzavi.
Prihod fasistov na oblast v Julijski krajini
ni pomenil bistvene prelomnice, saj je fasizem
ze pred tem obvladoval polozaj. Fasisticna vlada
je do konca leta 1926 odpravila demokraticne
oblike drzavne ureditve in uvedla totalitarni
fasisticni rezim, ki ga je vzdrzevala z nasiljem.
V okviru splosnih sprememb predstavlja ravnanje
s slovensko-hrvasko narodno skupnostjo posebno
poglavje v zgodovini fasizma.
Pod fasisticno vladavino pa raznarodovalna
politika ni vec dezelna posebnost, temvec sestavni
del drzavne italijanske fasisticne politike o
nasilni asimilaciji neitalijanskega prebivalstva.
Temeljila je na nacionalisticno-imperialisticnem
pojmovanju, da so Slovani manjvredni.
Poleg izrednih zakonov, ki so prizadeli vso napredno
italijansko javnost, so bili za obstanek slovenske
in hrvaske skupnosti usodni sklepi tajnikov
fasisticne stranke iz obmejnih pokrajin, sprejeti
na konferenci v Trstu 12. junija 1927. Sklepe so
uradno potrdili pokrajinski prefekti in sam Mussolini.
Konferenca fasisticnih kolovodij je ugotovila, da
so �slovanski ucitelji, slovanski duhovniki,
slovanska drustva in drugo anahronizem in anomalija
v dezeli, ki je bila anektirana�. Iz te ugotovitve
je izvirala zahteva, da se obmejne pokrajine naglo
vsestransko poitalijancijo, da se odpravijo se
zadnji razredi sol, zadnja drustva, slovenski tisk
itd. in da postane slovenski jezik le narecje, ki
naj bi se pod vplivom italijanskih mest spremenil
v �italijansko narecje�.
Nacrt o totalni fasizaciji in raznaroditvi Slovencev
iz leta 1927 je bil le krona osemletnega delovanja
v tej smeri ali milostni strel ze prej krepko
zatrtim slovanskim narodnim organizmom.
Fasisticni totalitarni rezim, ki je nastal in se
vzdrzeval z nasiljem, je vzbudil odpor naprednih
sil v Italiji in jim vsilil posebne metode boja.
Ce so posebne metode boja veljale za italijanske
protifasiste, so tembolj veljale za slovensko-
hrvasko narodnostno skupnost, saj jo je fasisticna
diktatura prizadela z dvojno mero. Vsestranski
pritisk in nacelno nasilje sta porodila radikalne
oblike odpora in boja. Najbolj pomembno pa je
dejstvo, da je fasizem vzbudil odpor vseh plasti
slovenskega prebivalstva. Protifasisticni odpor
primorskih Slovencev se je v glavnem razvijal
preko dveh ilegalnih politicnih organizacij:
komunisticne in narodno-revolucionarne.
Komunisticno organizacijo v Julijski krajini so po
uveljavitvi fasisticnih izrednih zakonov prizadele
se tezje izgube kakor narodnjasko gibanje. Od
nastopa fasizma je bila dejansko v polilegali ter
glavna tarca nasilja. Po emigraciji in konfinaciji
voditeljev so stopili na njihova mesta mlajsi
komunisti. Organizacija je vkljucevala clane
vec narodnosti: italijanske, slovenske in hrvaske.
Njihovo stevilo je nenehoma nihalo zaradi aretacij
in emigracije, zato ga ni mogoce zatrdno ugotoviti.
Stranka je v ilegali organizirala sindikalno
organizacijo, ustanavljala posebne protifasisticne
odbore, vzdrzevala �rdeco pomoc� za zrtve fasizma.
Glasilo komunisticnih idej med Slovenci je bilo
Delo, ki so ga primorski komunisti po letu 1926
razmnozevali ilegalno: v letih 1927 in 1928 v
predmestju Gorice, leta 1929 v Ljubljani, v letih
1933-35 pri Rencah in pri Volcji Dragi, v letih
1937-1940 pa pri Zgoniku in Divaci. Komunisticna
dejavnost je bila poleg organizacijskega utrjevanja
v glavnem usmerjena na razsirjanje revolucionarnih
in protifasisticnih idej za mobilizacijo delovnih
mnozic.
Za komunisticno organizacijo v Julijski krajini je
bilo bistveno razmerje do nacionalnega vprasanja
slovensko-hrvaske narodnostne skupnosti in s tem v
zvezi odnos do slovenskega narodnjaskega gibanja.
V prvi dobi po ustanovitvi (1921-1926) se
komunisticna stranka z vprasanjem narodnih manjsin
ni posebei ukvarjala. Priznavala je splosno
pravico in nacelo o pravici narodov do samoodlocbe.
Resitev nacionalnega vprasanja je videla samo v
zmagi proletarske revolucije. Po letu 1924 so
slovenski komunisti ugotavijali, da je mogoce
obdrzati in poglobiti vpliv na mnozice le, ce
bo stranka zastopala zahteve narodne manjsine in
ce bo boj za socialne pravice povezovala z bojem
za narodne pravice. Hkrati je skupina mlajsih
komunistov nakazala resitev narodnega vprasanja
po leninisticnih nacelih: svobodna samoodlocba
Slovencev in Hrvatov do odcepitve od Italije in
ustanovitev delavsko-kmeckih republik, povezanih
v federacijo balkanskih republik. To nacelo je
sprejel tretji kongres Komunisticne stranke Italije
januarja 1926, ko je med nosilce revolucije uvrstil
tudi zatirane narodne manjsine. Odtlej se stranka
temu nacelu ni vec odrekla. V tridesetih letih
se je stranka zacela zavzemati za enotno fronto
vseh plasti slovenskega prebivalstva. Izhodisce
za enotnost je bil boj proti fasizmu.
Do leta 1930 je bila obcutna dejavnost ilegalne
narodnorevolucionarne organizacije BORBA, ki jo je
ustanovila napredna narodnjaska mladina. Menila je,
da se je treba s fasizmom spoprijeti s silo.
Narodnorevolucionarna organizacija BORBA se je
razvila po letu 1927, to je po razpustu vseh drustev.
Koncni cilj organizacije je bila prikljucitev
primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov k
Jugoslaviji. Njen akcijski program je bil: z
nasilnimi dejanji proti fasisticnim raznarodovalnim
ustanovam opozoriti svetovno javnost na vprasanje
narodnostnih skupnosti v Italiji in tako ustrahovati
nosilce raznarodovalne politike; med mnozicami
siriti propagando, da je moznost odpora; siriti
sovrastvo do fasizma; preprecevati sodelovanje
narodnih odpadnikov. Boj za narodni obstanek je
povezovala z bojem za socialno pravicnost. V skladu
s tem programom organizacija ni izbirala sredstev.
Konkretne akcije so zbujale pozornost in simpatije
sirsih mnozic. Oblasti v vecini primerov izvajalcev
niso odkrile, ceprav so zaprli veliko stevilo ljudi.
Do prvih hujsih ukrepov je prislo v letu 1929, koje
policija prijela skupino narodnih revolucionarjev v
Istri. Od 14. do 17. oktobra 1929 je bil sodni
proces v Pulju pred posebnim fasisticnim sodiscem,
ki se je koncal z ustrelitvijo Vladimirja Gortana.
Organizacijo v slovenskem delu Julijske krajine so
odkrili spomladi 1930 po razstrelitvi uredniskih
prostorov fasisticnega glasila "Il Popolo di Trieste".
Od 1. do 5. septembra 1930 se je vrsil pred posebnim
fasisticnim sodiscem prvi trzaski proces. Na tem
procesu so bili stirje junaki-voditelji Ferdo Bidovec,
Franjo Marusic, Zvonimir Milos in Alojz Valencic
obsojeni na smrt in 6. septembra ustreljeni na gmajni
pri Bazovici. Takrat je organizacija BORBA prenehala
obstajati. Smrtne obsodbe pa so nasprotno rodile
drugacne posledice, kot jih je pricakovala fasisticna
oblast.
Po letu 1930 je komunisticna stranka Italije
usklajevala delovanje s stalisci jugoslovanskih
komunistov. Na posvetovanju predstavnikov obeh strank
januarja 1930 so bila dolocena enotna akcijska gesla.
Tedaj je bilo sklenjeno, da postane casopis Delo
glasilo obeh strank za Slovence v Italiji in
Jugoslaviji. Delo je izhajalo v letih 1930-35 kot
skupno glasilo ter je posvecalo posebno pozornost
slovenskemu narodnemu vprasanju. Aprila 1934 pa so
tri komunisticne stranke (Avstrije, Italije in
Jugoslavije) sprejele skupno izjavo o resitvi
slovenskega narodnega vprasanja. Izjavile so, da ne
priznavajo nasilnega razkosanja slovenskega naroda,
zato bodo podpirale pravico Slovencev do samoodlocbe.
To je bil nov kvaliteten korak v narodni politiki.
Za slovenske komuniste v vseh teh drzavah je izjava
pomenila zacetek novega obdobja, ki je vodilo v
oborozen narodnoosvobodilni boj pod geslom zdruzene
in neodvisne Slovenije. Tristranska izjava je bila
sprejeta v trenutku, ko je stopala v ospredje nova
doba v razvoju delavskega gibanja: doba povezovanja
vseh demokraticnih sil v svetu v ljudsko Fronto za
boj proti fasizmu.
Tako je bil v januarju 1936 sprejet pakt o akcijski
enotnosti med komunisti in narodno-revolucionarno
organizacijo TIGR. Obe strani sta se nadalje
zavezali, da ustvarita slovensko in hrvasko ljudsko
fronto in jo povezeta z italijansko ljudsko fronto.
To je bil prvi sporazum, ki ga je italijanska
partija sklenila z neko nedelavsko organizacijo.
Bil pa je le logicna posledica dotedanjega razvoja.
Aktivnost komunisticne in narodnorevolucionarne
organizacije se je zrcalila v razpolozenju mnozic.
Protifasizem med Slovenci v Julijski krajini je
bil splosen pojav. Po razpustu vseh kulturnih,
gospodarskih, sportnih, podpornih, mladinskih in
drugih slovenskih drustev se je dejavnost
nadaljevala v ilegali, na skrivaj po posameznih
domovih, na izletih ali v cerkvah. Vsaka slovenska
hisa je postala sola, vsaka cerkev oder za
slovensko besedo in pesem. Slo je za zavestno
potrebo po narodni samoohranitvi. Tradicionalne
ideoloske razlike med katolisko in liberalno
usmerjenimi so se v ilegali na podezelju skoraj
izbrisale. To pomeni, da je nastajalo enotno
narodno in protifasisticno gibanje. V Trstu in
Gorici se je narodno delovanje razvijalo po
tradiciji ukinjenih politicnih drustev,
liberalne in krscanskosocialne smeri.
Kakor se je protifasisticni znacaj mnozicnega
gibanja kazal navzven, je razvidno iz
italijanskih policijskih dokumentov. Pojavljale
so se slovenske in delavske zastave, napisi proti
fasizmu, letaki, ilegalni casopisi, javno
izrazanje protifasisticnega razpolozenja ipd.
Mnozica policijskih prijav zgovorno prica o
dejanjih, ki so se mnozila z blizajoco se vojno.
Represalije proti upornim Slovencem so bile ostre:
od opomina, svarila, policijskega nadzorstva in
konfinacije do obsodb pred posebnim (fasisticnim)
sodiscem za zascito drzave. Med leti 1927 in 1943
je bilo po nekaterih izracunih 131 sodnih
procesov proti 544 obtozencem slovenske in
hrvaske narodnosti. Na enega obsojenega
italijanskega protifasista je bilo obsojenih ali
obtozenih kar deset Slovencev ali Hrvatov.
Upostevati je treba, da navedeni podatki zajemajo
dobo 1927-1943, kar pomeni ze leta 1941-43, ko je
na Primorskem ze plamtel narodnoosvobodilni boj.
Na ta nacin se razlaga podatek, da je bilo izmed
42 smrtnih obsodb kar 33 izrecenih proti
Slovencem ali Hrvatom. Deset zivljenj je
fasisticno sodisce zahtevalo se pred pricetkom
oborozenega narodnoosvobodilnega boja.
S priblizevanjem svetovnega spopada je aktivnost
narascala na vseh podrocjih. V teh razgibanih
okoliscinah so imeli slovenski komunisti dobro
priloznost za ustvarjanje protifasisticne fronte.
Tega se je zavedal zlasti Pinko Tomazic. Po letu
1937 se je lotil sestave novega programa. Program
je vseboval zahtevo po neodvisni sovjetski
slovenski republiki, po zdruzitvi vseh naprednih
slovenskih sil v enotno protifasisticno fronto,
nadalje povezave te fronte z italijanskim
naprednim gibanjem. Te nacrte je s sodelavci
uresniceval v okviru ilegalne kulturne dejavnosti,
zlasti med trzasko in gorisko mladino. V letih
1939-1940 ze lahko govorimo o protifasisticni
fronti med Slovenci v Julijski krajini, kakor jo
je predvideval Tomazicev program. Obstajala je
delovna zveza med komunisticno, narodnoliberalno
in krscanskosocialno mladino, obstajala je zveza
med narodnimi revolucionarji in komunisti.
Sredi leta 1940 je fasisticna tajna policija OVRA
usodno posegla v razvijajoce se gibanje. Nasla je
devet skrivalisc orozja in razstreliva,
radiooddajno postajo, tri tiskarske centre, goro
ilegalne literature. Izmed 300 aretiranih je bilo
240 kaznovanih z opominom, policijskim nadzorstvom
ali internacijo. 60 najbolj odgovornih pa je
policija izrocila posebnemu sodiscu za zascito
drzave. Razdelila jih je na tri skupine: 26
komunistov, 12 narodnih revolucionarjev, 22
izobrazencev. Vsem skupaj pa je sodisce sodilo na
znanem drugem trzaskem procesu decembra 1941.
Celotno gibanje je imelo enoten cilj, ceprav
razvejano po raznih nazorih: vse to je razvidno
iz dokumentov. Cilj je bil: resitev jugoslovanske
narodne skupnosti izpod fasisticnega jarma. Cas
procesa, 2. - 14. december 1941, je bil ze cas
narodnoosvobodilnega boja tudi na Primorskem. Z
ostrimi razsodbami je hotel fasisticni rezim
ustrahovati uporno prebivalstvo. 15. decembra 1941
so bili na streliscu na Opcinah usmrceni: komunist
Pinko Tomazic ter narodni revolucionarji Viktor
Bobek, Simon Kos, Ivan Ivancic, Ivan Vadnal. Tako
kot Vladimir Gortan in stirje junaki, ustreljeni v
Bazovici, so postali simbol boja primorskih
Slovencev za osvoboditev, simbol protifasisticnega
boja.
Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda
v aprilu 1941 je pomenila zacetek vseslovenskega
oborozenega narodnoosvobodilnega boja. Ta boj se
je na Primorskem zacel hkrati kot v ostalih
slovenskih pokrajinah. Temeljni cilji so bili
isti: izgon okupatorjev, zdruzitev vseh Slovencev,
socialna preobrazba slovenskega naroda.
Osvobodilna fronta se na Primorskem v letu 1941
ne bi mogla tako hitro razviti, ce ne bi bilo tako
mocnega protifasisticnega gibanja v obdobju med
obema vojnama. Narodnoosvobodilno gibanje je bilo
logicno nadaljevanje protifasisticnega gibanja.
Osvobodilna fronta predstavlja sklepno obdobje
protifasisticnega gibanja, ki je privedlo do
osvoboditve v maju 1945 ter do poraza fasizma.
Ko se spominjamo navedenih dogodkov, se seveda
povezemo na sedanjost. Poznavanje nase zgodovine
nam omogoca, da se istocasno soocamo s preteklimi
in sedanjimi problemi slovenske narodnostne
skupnosti v Italiji. Sedaj gre za resnicno
enakopravnost in sozitje z vecinskim narodom.
Soudelezba na spominskih svecanostih,
manifestacijah, ki so vezane na obdobje
protifasisticnega in narodnoosvobodilnega boja,
nam omogoca primerjavo med preteklostjo in
sedanjostjo. To pomeni tudi utrjevanje narodne
pripadnosti in zavesti, vendar na podlagi
sporazumevanja z demokraticnim delom vecinskega
italijanskega naroda. Zavedati se moramo, da ne
proslavljamo le obletnic, temvec nekaj globoko
cutenega, ki je zasidrano v srcu naroda. Vso to
dediscino si mora prisvojiti mladina in jo nato
predati novemu rodu. Tako bo se enkrat dokazano,
da vse dosedanje zrtve niso bile zaman. Stopamo
po poti, ki so nam jo zacrtali padli tovarisi.
Istocasno se zavedamo, da je pot, ki je pred
nami tezka, vendar ima jasne cilje. Za vzor naj
nam bodo zivljenje, delo in ideali tovarisev, ki
so dali svoja zivljenja za boljsi jutri, za
svobodo, za zmago nad mracnimi silami clovestva.
---
Questa lista e' curata da componenti del
Coordinamento Nazionale per la Jugoslavia (CNJ).
I documenti distribuiti non rispecchiano necessariamente
le posizioni ufficiali o condivise da tutto il CNJ, ma
vengono fatti circolare per il loro contenuto informativo al
solo scopo di segnalazione e commento ("for fair use only").
Archivio:
> http://www.domeus.it/circles/jugoinfo oppure:
> http://groups.yahoo.com/group/crj-mailinglist/messages
Per iscriversi al bollettino: <jugoinfo-subscribe@...>
Per cancellarsi: <jugoinfo-unsubscribe@...>
Per inviare materiali e commenti: <jugocoord@...>
---- Spot ------------------------------------------------------------
Le offerte piu' vantaggiose su Borsa & Finanza
Nuovo Mercato, Warrant, Analisi Finanziarie, ...
direttamente nella tua casella di posta eMail
http://www.domeus.it/ad3312900/valuemail.domeus
----------------------------------------------------------------------
Per cancellarti da questo gruppo, invia un messaggio vuoto a: jugoinfo-unsubscribe@...
PARTIZANSKEGA PEVSKEGA ZBORA PO STIRIH
BAZOVISKIH JUNAKIH:
BIDOVEC - MARUSIC - MILOS - VALENCIC
Trst, 24. april 1988
Primorsko ozemije, ki ga je novembra 1918 zasedla
italijanska vojska in je bilo januarja 1921 z rapalsko
pogodbo prikljuceno k Italiji, se je v razdobju
med obema vojnama imenovalo Julijska krajina -
Venezia Giulia. Od 1924 dalje je tudi Reka pripadala
Italiji.
Po nekaterih ocenah je po prvi svetovni vojni pripadlo
Italiji okrog 550.000 Slovencev in Hrvatov, od tega
nad 300.000 Slovencev, kar je v tistem obdobju
pomenilo skoraj tretjino slovenskega naroda.
S prikljucitvijo dezele k Italiji je bil porusen
gospodarski sistem, na katerem je slonel stoletni
razvoj in napredek. Nove drzavne meje so postavile
meje tudi gospodarstvu. Z novo razmejitvijo so bile
pretrgane zveze z zalednimi dezelami. Te spremembe
so povzrocile gospodarsko krizo. Kriza v dezelnem
gospodarstvu je povzrocila druzbeno krizo, ki se je
kazala v obubozanju kmeta, brezposelnosti in
izseljevanju. Izseljevanje Slovencev in Hrvatov je
znacilno za vse obdobje med vojnama. Pred prvo vojno
je bilo znacilno preseljevanje iz podezelja v bliznja
mesta, po prvi vojni pa se je preusmerilo v tujino.
Izseljevanje pa se zdalec ni bilo zgolj
sociogospodarske narave, temvec je bilo v glavnem
posledica narodnega in politicnega Pritiska.
Kmalu po vojni so se izselili ljudje, ki so prisli
na Primorsko po sluzbeni poti: uradniki, zeleznicarji,
ucitelji. Izobrazence slovenske narodnosti je
italijanska oblast nacrtno izganjala preko meje v
Jugoslavijo, ces da so nevarni italijanskim interesom.
Mnogi pa so se umaknili pred negotovo politicno in
gospodarsko bodocnostjo. Izseljevanje Slovencev je
doseglo visek med splosno gospodarsko krizo in ob
istocasni zaostritvi fasisticnega totalitarnega rezima,
to je po letu 1926. Tedaj so bili prisiljeni oditi
politicni in kulturni delavci, ucitelji in uradniki,
brezposelni delavci ter kmetje, ki jim je posestvo
prislo na boben. Znacilno je bilo odhajanje kmeckih
deklet v notranjost Italije ali v tujino, zlasti v
Egipt. Poseben val spada v leto 1935, ko so bezali v
Jugoslavijo mozje in fantje, da so se izognili
mobilizaciji za vojno v Abisiniji. Pred drugo
svetovno vojno je bilo samo v Jugoslaviji nastetih
priblizno 70.000 Slovencev in Hrvatov iz Julijske
krajine, okoli 30.000 jih je bilo v Juzni Ameriki
(od tega 20.000 v Argentini), nad 5.000 pa v ostalih
evropskih dezelah. Na vsak nacin gre za izredno
visoke stevilke, ki ponovno dokazujejo vsestranski
pritisk, ki ga je izvajal fasizem nad slovanskim
prebivalstvom v Julijski krajini. Na drugi strani
pa so se iz notranjosti Italije doseljevali predvsem
funkcionarji, policisti, fasisticni milicniki,
oficirji, ucitelji, zdravniki, uradniki itd. Leta
1931 je stevilo priseljenih Italijanov znasalo okrog
130.000.
Italijanske oblasti so prisle v nase kraje
nepripravljene na srecanje s prebivalstvom druge
narodnosti. Niso poznale okoliscin. Nadalje so bile
pod jasnim vplivom tradicionalne miselnosti
italijanskega mescanstva. Ravnale so se po
njihovem merilu. Tako so se najprej poostrili
policijski ukrepi, da bi odstranili vse, kar bi
utegnilo ogrozati t.i. �nacionalne interese�
italijanske drzave.
13. julija 1920 so fasisti zazgali Narodni dom v
Trstu, sedez osrednjih politicnih, kulturnih in
gospodarskih organizacij. Dva meseca po pozigu,
septembra 1920, je v Juljiski krajini izbruhnila
najvecja splosna stavka. Na eni strani so delavci
zahtevali odpravo izrednega okupacijskega rezima,
na drugi strani so hoteli prepreciti vzpon
fasisticnega gibanja, ki je po pozigu Narodnega
doma napadal tudi delavske sedeze. Neuspeh stavke
je okrepil nacionalisticne struje in dokoncno
postavil fasiste na celo vseh konservativnih sil.
Fasisticno nasilje se je nato v letu 1921 razvilo
v pravo ofenzivo, ki je trajala do prihoda fasistov
na oblast v oktobru 1922. Nadalje se je fasisticno
gibanje stevilcno toliko okrepilo, da je lahko
zacelo s splosnim terorjem. Mnozicna osnova
fasisticnega gibanja so bili ljudje iz srednjega
sloja, priseljenci iz Italije, demobilizirani
castniki in podcastniki, politicno nezgrajena
mladina. Financno so gibanje podpirali visoki
mescanski krogi. Uradna pest so bile oborozene
cete - squadre d'azione, ki so stele 30 do 50
moz. Najprej in najpogosteje so fasisti napadali
v mestih (Trst, Trzic, Pulj). Iz mest pa so
cete s tovornjaki odhajale na podezelje, v
slovenske in hrvaske vasi, kjer so nastopale
kot kazenske vojaske ekspedicije. Visek je
fasisticni teror dosegel med volilno kampanjo
aprila in maja 1921. Po podatkih italijanskih
zgodovinarjev je bilo do konca leta 1921 v
Julijski krajini pozganih ah razdejanih 134
zgradb, med temi kar 100 sedezev kulturnih
drustev slovenske narodnjaske in komunisticne
smeri, 21 delavskih domov in tri zadruge.
Oblastveni organi, generalni civilni komisariat,
vojaska poveljstva, policijski komisarji,
karabinjerji so fasiste podpirali.
Fasisticno nasilje je znacilno za vso Italijo.
V Julijski krajini pa je bilo hujse, saj je
bilo naperjeno proti dvojnemu nasprotniku:
proti slovenskohrvaski narodni skupnosti in
proti delavskemu gibanju. Porast fasisticnega
gibanja je omogocilo vec dejavnikov:
protidemokraticna in nacionalisticna usmerjenost
italijanskega mescanstva, nesposobnost naprednih
sil delavskega razreda, podpora oblasti fasizmu,
globoka gospodarska kriza. Kakor je bila
sociogospodarska podrejenost Slovencev in
Hrvatov pogoj za razvoj komunizma, tako sta
bila nacionalna zanesenost in pravi sovinizem
vzvod za uspeh fasizma. Od tod izvira enacenje
fasizma z italijanstvom, komunizma pa s
slovenstvom. Razredni spopadi med fasizmom
in komunizmom so spodbujali stare nacionalne
spore med Slovenci in Italijani. V tem spopadu
je fasizem v Julijski krajini videl obrambo
italijanskih nacionalnih interesov, zato je boj
proti delavskemu gibanju imel izraziti znacaj
boja proti narodnemu razvoju slovanske skupnosti.
Fasizem se je imel za nekaksnega uradnega
predstavnika italijanstva v teh krajih, ki jih
je hotela Italija poitalijanciti. To �poslanstvo�
je postalo pravi mit in istocasno politika
italijanske drzave.
28. oktobra 1922 je fasisticna stranka s t.i.
�pohodom na Rim� prevzela oblast v drzavi.
Prihod fasistov na oblast v Julijski krajini
ni pomenil bistvene prelomnice, saj je fasizem
ze pred tem obvladoval polozaj. Fasisticna vlada
je do konca leta 1926 odpravila demokraticne
oblike drzavne ureditve in uvedla totalitarni
fasisticni rezim, ki ga je vzdrzevala z nasiljem.
V okviru splosnih sprememb predstavlja ravnanje
s slovensko-hrvasko narodno skupnostjo posebno
poglavje v zgodovini fasizma.
Pod fasisticno vladavino pa raznarodovalna
politika ni vec dezelna posebnost, temvec sestavni
del drzavne italijanske fasisticne politike o
nasilni asimilaciji neitalijanskega prebivalstva.
Temeljila je na nacionalisticno-imperialisticnem
pojmovanju, da so Slovani manjvredni.
Poleg izrednih zakonov, ki so prizadeli vso napredno
italijansko javnost, so bili za obstanek slovenske
in hrvaske skupnosti usodni sklepi tajnikov
fasisticne stranke iz obmejnih pokrajin, sprejeti
na konferenci v Trstu 12. junija 1927. Sklepe so
uradno potrdili pokrajinski prefekti in sam Mussolini.
Konferenca fasisticnih kolovodij je ugotovila, da
so �slovanski ucitelji, slovanski duhovniki,
slovanska drustva in drugo anahronizem in anomalija
v dezeli, ki je bila anektirana�. Iz te ugotovitve
je izvirala zahteva, da se obmejne pokrajine naglo
vsestransko poitalijancijo, da se odpravijo se
zadnji razredi sol, zadnja drustva, slovenski tisk
itd. in da postane slovenski jezik le narecje, ki
naj bi se pod vplivom italijanskih mest spremenil
v �italijansko narecje�.
Nacrt o totalni fasizaciji in raznaroditvi Slovencev
iz leta 1927 je bil le krona osemletnega delovanja
v tej smeri ali milostni strel ze prej krepko
zatrtim slovanskim narodnim organizmom.
Fasisticni totalitarni rezim, ki je nastal in se
vzdrzeval z nasiljem, je vzbudil odpor naprednih
sil v Italiji in jim vsilil posebne metode boja.
Ce so posebne metode boja veljale za italijanske
protifasiste, so tembolj veljale za slovensko-
hrvasko narodnostno skupnost, saj jo je fasisticna
diktatura prizadela z dvojno mero. Vsestranski
pritisk in nacelno nasilje sta porodila radikalne
oblike odpora in boja. Najbolj pomembno pa je
dejstvo, da je fasizem vzbudil odpor vseh plasti
slovenskega prebivalstva. Protifasisticni odpor
primorskih Slovencev se je v glavnem razvijal
preko dveh ilegalnih politicnih organizacij:
komunisticne in narodno-revolucionarne.
Komunisticno organizacijo v Julijski krajini so po
uveljavitvi fasisticnih izrednih zakonov prizadele
se tezje izgube kakor narodnjasko gibanje. Od
nastopa fasizma je bila dejansko v polilegali ter
glavna tarca nasilja. Po emigraciji in konfinaciji
voditeljev so stopili na njihova mesta mlajsi
komunisti. Organizacija je vkljucevala clane
vec narodnosti: italijanske, slovenske in hrvaske.
Njihovo stevilo je nenehoma nihalo zaradi aretacij
in emigracije, zato ga ni mogoce zatrdno ugotoviti.
Stranka je v ilegali organizirala sindikalno
organizacijo, ustanavljala posebne protifasisticne
odbore, vzdrzevala �rdeco pomoc� za zrtve fasizma.
Glasilo komunisticnih idej med Slovenci je bilo
Delo, ki so ga primorski komunisti po letu 1926
razmnozevali ilegalno: v letih 1927 in 1928 v
predmestju Gorice, leta 1929 v Ljubljani, v letih
1933-35 pri Rencah in pri Volcji Dragi, v letih
1937-1940 pa pri Zgoniku in Divaci. Komunisticna
dejavnost je bila poleg organizacijskega utrjevanja
v glavnem usmerjena na razsirjanje revolucionarnih
in protifasisticnih idej za mobilizacijo delovnih
mnozic.
Za komunisticno organizacijo v Julijski krajini je
bilo bistveno razmerje do nacionalnega vprasanja
slovensko-hrvaske narodnostne skupnosti in s tem v
zvezi odnos do slovenskega narodnjaskega gibanja.
V prvi dobi po ustanovitvi (1921-1926) se
komunisticna stranka z vprasanjem narodnih manjsin
ni posebei ukvarjala. Priznavala je splosno
pravico in nacelo o pravici narodov do samoodlocbe.
Resitev nacionalnega vprasanja je videla samo v
zmagi proletarske revolucije. Po letu 1924 so
slovenski komunisti ugotavijali, da je mogoce
obdrzati in poglobiti vpliv na mnozice le, ce
bo stranka zastopala zahteve narodne manjsine in
ce bo boj za socialne pravice povezovala z bojem
za narodne pravice. Hkrati je skupina mlajsih
komunistov nakazala resitev narodnega vprasanja
po leninisticnih nacelih: svobodna samoodlocba
Slovencev in Hrvatov do odcepitve od Italije in
ustanovitev delavsko-kmeckih republik, povezanih
v federacijo balkanskih republik. To nacelo je
sprejel tretji kongres Komunisticne stranke Italije
januarja 1926, ko je med nosilce revolucije uvrstil
tudi zatirane narodne manjsine. Odtlej se stranka
temu nacelu ni vec odrekla. V tridesetih letih
se je stranka zacela zavzemati za enotno fronto
vseh plasti slovenskega prebivalstva. Izhodisce
za enotnost je bil boj proti fasizmu.
Do leta 1930 je bila obcutna dejavnost ilegalne
narodnorevolucionarne organizacije BORBA, ki jo je
ustanovila napredna narodnjaska mladina. Menila je,
da se je treba s fasizmom spoprijeti s silo.
Narodnorevolucionarna organizacija BORBA se je
razvila po letu 1927, to je po razpustu vseh drustev.
Koncni cilj organizacije je bila prikljucitev
primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov k
Jugoslaviji. Njen akcijski program je bil: z
nasilnimi dejanji proti fasisticnim raznarodovalnim
ustanovam opozoriti svetovno javnost na vprasanje
narodnostnih skupnosti v Italiji in tako ustrahovati
nosilce raznarodovalne politike; med mnozicami
siriti propagando, da je moznost odpora; siriti
sovrastvo do fasizma; preprecevati sodelovanje
narodnih odpadnikov. Boj za narodni obstanek je
povezovala z bojem za socialno pravicnost. V skladu
s tem programom organizacija ni izbirala sredstev.
Konkretne akcije so zbujale pozornost in simpatije
sirsih mnozic. Oblasti v vecini primerov izvajalcev
niso odkrile, ceprav so zaprli veliko stevilo ljudi.
Do prvih hujsih ukrepov je prislo v letu 1929, koje
policija prijela skupino narodnih revolucionarjev v
Istri. Od 14. do 17. oktobra 1929 je bil sodni
proces v Pulju pred posebnim fasisticnim sodiscem,
ki se je koncal z ustrelitvijo Vladimirja Gortana.
Organizacijo v slovenskem delu Julijske krajine so
odkrili spomladi 1930 po razstrelitvi uredniskih
prostorov fasisticnega glasila "Il Popolo di Trieste".
Od 1. do 5. septembra 1930 se je vrsil pred posebnim
fasisticnim sodiscem prvi trzaski proces. Na tem
procesu so bili stirje junaki-voditelji Ferdo Bidovec,
Franjo Marusic, Zvonimir Milos in Alojz Valencic
obsojeni na smrt in 6. septembra ustreljeni na gmajni
pri Bazovici. Takrat je organizacija BORBA prenehala
obstajati. Smrtne obsodbe pa so nasprotno rodile
drugacne posledice, kot jih je pricakovala fasisticna
oblast.
Po letu 1930 je komunisticna stranka Italije
usklajevala delovanje s stalisci jugoslovanskih
komunistov. Na posvetovanju predstavnikov obeh strank
januarja 1930 so bila dolocena enotna akcijska gesla.
Tedaj je bilo sklenjeno, da postane casopis Delo
glasilo obeh strank za Slovence v Italiji in
Jugoslaviji. Delo je izhajalo v letih 1930-35 kot
skupno glasilo ter je posvecalo posebno pozornost
slovenskemu narodnemu vprasanju. Aprila 1934 pa so
tri komunisticne stranke (Avstrije, Italije in
Jugoslavije) sprejele skupno izjavo o resitvi
slovenskega narodnega vprasanja. Izjavile so, da ne
priznavajo nasilnega razkosanja slovenskega naroda,
zato bodo podpirale pravico Slovencev do samoodlocbe.
To je bil nov kvaliteten korak v narodni politiki.
Za slovenske komuniste v vseh teh drzavah je izjava
pomenila zacetek novega obdobja, ki je vodilo v
oborozen narodnoosvobodilni boj pod geslom zdruzene
in neodvisne Slovenije. Tristranska izjava je bila
sprejeta v trenutku, ko je stopala v ospredje nova
doba v razvoju delavskega gibanja: doba povezovanja
vseh demokraticnih sil v svetu v ljudsko Fronto za
boj proti fasizmu.
Tako je bil v januarju 1936 sprejet pakt o akcijski
enotnosti med komunisti in narodno-revolucionarno
organizacijo TIGR. Obe strani sta se nadalje
zavezali, da ustvarita slovensko in hrvasko ljudsko
fronto in jo povezeta z italijansko ljudsko fronto.
To je bil prvi sporazum, ki ga je italijanska
partija sklenila z neko nedelavsko organizacijo.
Bil pa je le logicna posledica dotedanjega razvoja.
Aktivnost komunisticne in narodnorevolucionarne
organizacije se je zrcalila v razpolozenju mnozic.
Protifasizem med Slovenci v Julijski krajini je
bil splosen pojav. Po razpustu vseh kulturnih,
gospodarskih, sportnih, podpornih, mladinskih in
drugih slovenskih drustev se je dejavnost
nadaljevala v ilegali, na skrivaj po posameznih
domovih, na izletih ali v cerkvah. Vsaka slovenska
hisa je postala sola, vsaka cerkev oder za
slovensko besedo in pesem. Slo je za zavestno
potrebo po narodni samoohranitvi. Tradicionalne
ideoloske razlike med katolisko in liberalno
usmerjenimi so se v ilegali na podezelju skoraj
izbrisale. To pomeni, da je nastajalo enotno
narodno in protifasisticno gibanje. V Trstu in
Gorici se je narodno delovanje razvijalo po
tradiciji ukinjenih politicnih drustev,
liberalne in krscanskosocialne smeri.
Kakor se je protifasisticni znacaj mnozicnega
gibanja kazal navzven, je razvidno iz
italijanskih policijskih dokumentov. Pojavljale
so se slovenske in delavske zastave, napisi proti
fasizmu, letaki, ilegalni casopisi, javno
izrazanje protifasisticnega razpolozenja ipd.
Mnozica policijskih prijav zgovorno prica o
dejanjih, ki so se mnozila z blizajoco se vojno.
Represalije proti upornim Slovencem so bile ostre:
od opomina, svarila, policijskega nadzorstva in
konfinacije do obsodb pred posebnim (fasisticnim)
sodiscem za zascito drzave. Med leti 1927 in 1943
je bilo po nekaterih izracunih 131 sodnih
procesov proti 544 obtozencem slovenske in
hrvaske narodnosti. Na enega obsojenega
italijanskega protifasista je bilo obsojenih ali
obtozenih kar deset Slovencev ali Hrvatov.
Upostevati je treba, da navedeni podatki zajemajo
dobo 1927-1943, kar pomeni ze leta 1941-43, ko je
na Primorskem ze plamtel narodnoosvobodilni boj.
Na ta nacin se razlaga podatek, da je bilo izmed
42 smrtnih obsodb kar 33 izrecenih proti
Slovencem ali Hrvatom. Deset zivljenj je
fasisticno sodisce zahtevalo se pred pricetkom
oborozenega narodnoosvobodilnega boja.
S priblizevanjem svetovnega spopada je aktivnost
narascala na vseh podrocjih. V teh razgibanih
okoliscinah so imeli slovenski komunisti dobro
priloznost za ustvarjanje protifasisticne fronte.
Tega se je zavedal zlasti Pinko Tomazic. Po letu
1937 se je lotil sestave novega programa. Program
je vseboval zahtevo po neodvisni sovjetski
slovenski republiki, po zdruzitvi vseh naprednih
slovenskih sil v enotno protifasisticno fronto,
nadalje povezave te fronte z italijanskim
naprednim gibanjem. Te nacrte je s sodelavci
uresniceval v okviru ilegalne kulturne dejavnosti,
zlasti med trzasko in gorisko mladino. V letih
1939-1940 ze lahko govorimo o protifasisticni
fronti med Slovenci v Julijski krajini, kakor jo
je predvideval Tomazicev program. Obstajala je
delovna zveza med komunisticno, narodnoliberalno
in krscanskosocialno mladino, obstajala je zveza
med narodnimi revolucionarji in komunisti.
Sredi leta 1940 je fasisticna tajna policija OVRA
usodno posegla v razvijajoce se gibanje. Nasla je
devet skrivalisc orozja in razstreliva,
radiooddajno postajo, tri tiskarske centre, goro
ilegalne literature. Izmed 300 aretiranih je bilo
240 kaznovanih z opominom, policijskim nadzorstvom
ali internacijo. 60 najbolj odgovornih pa je
policija izrocila posebnemu sodiscu za zascito
drzave. Razdelila jih je na tri skupine: 26
komunistov, 12 narodnih revolucionarjev, 22
izobrazencev. Vsem skupaj pa je sodisce sodilo na
znanem drugem trzaskem procesu decembra 1941.
Celotno gibanje je imelo enoten cilj, ceprav
razvejano po raznih nazorih: vse to je razvidno
iz dokumentov. Cilj je bil: resitev jugoslovanske
narodne skupnosti izpod fasisticnega jarma. Cas
procesa, 2. - 14. december 1941, je bil ze cas
narodnoosvobodilnega boja tudi na Primorskem. Z
ostrimi razsodbami je hotel fasisticni rezim
ustrahovati uporno prebivalstvo. 15. decembra 1941
so bili na streliscu na Opcinah usmrceni: komunist
Pinko Tomazic ter narodni revolucionarji Viktor
Bobek, Simon Kos, Ivan Ivancic, Ivan Vadnal. Tako
kot Vladimir Gortan in stirje junaki, ustreljeni v
Bazovici, so postali simbol boja primorskih
Slovencev za osvoboditev, simbol protifasisticnega
boja.
Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda
v aprilu 1941 je pomenila zacetek vseslovenskega
oborozenega narodnoosvobodilnega boja. Ta boj se
je na Primorskem zacel hkrati kot v ostalih
slovenskih pokrajinah. Temeljni cilji so bili
isti: izgon okupatorjev, zdruzitev vseh Slovencev,
socialna preobrazba slovenskega naroda.
Osvobodilna fronta se na Primorskem v letu 1941
ne bi mogla tako hitro razviti, ce ne bi bilo tako
mocnega protifasisticnega gibanja v obdobju med
obema vojnama. Narodnoosvobodilno gibanje je bilo
logicno nadaljevanje protifasisticnega gibanja.
Osvobodilna fronta predstavlja sklepno obdobje
protifasisticnega gibanja, ki je privedlo do
osvoboditve v maju 1945 ter do poraza fasizma.
Ko se spominjamo navedenih dogodkov, se seveda
povezemo na sedanjost. Poznavanje nase zgodovine
nam omogoca, da se istocasno soocamo s preteklimi
in sedanjimi problemi slovenske narodnostne
skupnosti v Italiji. Sedaj gre za resnicno
enakopravnost in sozitje z vecinskim narodom.
Soudelezba na spominskih svecanostih,
manifestacijah, ki so vezane na obdobje
protifasisticnega in narodnoosvobodilnega boja,
nam omogoca primerjavo med preteklostjo in
sedanjostjo. To pomeni tudi utrjevanje narodne
pripadnosti in zavesti, vendar na podlagi
sporazumevanja z demokraticnim delom vecinskega
italijanskega naroda. Zavedati se moramo, da ne
proslavljamo le obletnic, temvec nekaj globoko
cutenega, ki je zasidrano v srcu naroda. Vso to
dediscino si mora prisvojiti mladina in jo nato
predati novemu rodu. Tako bo se enkrat dokazano,
da vse dosedanje zrtve niso bile zaman. Stopamo
po poti, ki so nam jo zacrtali padli tovarisi.
Istocasno se zavedamo, da je pot, ki je pred
nami tezka, vendar ima jasne cilje. Za vzor naj
nam bodo zivljenje, delo in ideali tovarisev, ki
so dali svoja zivljenja za boljsi jutri, za
svobodo, za zmago nad mracnimi silami clovestva.
---
Questa lista e' curata da componenti del
Coordinamento Nazionale per la Jugoslavia (CNJ).
I documenti distribuiti non rispecchiano necessariamente
le posizioni ufficiali o condivise da tutto il CNJ, ma
vengono fatti circolare per il loro contenuto informativo al
solo scopo di segnalazione e commento ("for fair use only").
Archivio:
> http://www.domeus.it/circles/jugoinfo oppure:
> http://groups.yahoo.com/group/crj-mailinglist/messages
Per iscriversi al bollettino: <jugoinfo-subscribe@...>
Per cancellarsi: <jugoinfo-unsubscribe@...>
Per inviare materiali e commenti: <jugocoord@...>
---- Spot ------------------------------------------------------------
Le offerte piu' vantaggiose su Borsa & Finanza
Nuovo Mercato, Warrant, Analisi Finanziarie, ...
direttamente nella tua casella di posta eMail
http://www.domeus.it/ad3312900/valuemail.domeus
----------------------------------------------------------------------
Per cancellarti da questo gruppo, invia un messaggio vuoto a: jugoinfo-unsubscribe@...