TRIESTE / TRST : I 30 ANNI DEL "CORO PARTIGIANO TRIESTINO"
Primorski Dnevnik
http://www.primorski.it
26/11/2002
(piu' sotto l'intervista al fondatore
Oskar Kjuder, rilasciata 2 giorni prima)
------------
TRST
Trideset let dela vsem v spodbudo, da bo partizanska pesem se donela
Partizanske koracnice, strumno marsiranje na desetine starejsih in
mlajsih ponosnih pevcev in pevk na stopnicast oder, razigrani
osnovnosolci v zivo modrih majicah, godci in recitatorji, pa se
tisocglavo obcinstvo - vse to ni le nostalgija. Kot ni in ne more biti
oznacena za nostalgicno obujanje preteklosti 30-letna prehojena pot
Trzaskega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomazica, ki je z nadvse
slavnostnim koncertom v nedeljo popoldne v Zgoniku praznoval svoj
jubilej. Sopek partizanskih v energicni izvedbi trebenske godbe na
pihala Viktor Parma in bucen aplavz publike sta uvedla preko tri ure
trajajoci kulturni spored, ki so ga oblikovali se Partizanski zbor iz
Ljubljane, dekliski zbor Danica z Vrha, osnovna sola Pinka Tomazica iz
Trebc ter seveda pevci, pevke in recitatorji slavljenca vecera. Velik
portret junaka Pinka Tomazica je kraljeval nad vsemi in ponosno zijal v
zbrano obcinstvo, ki je napolnilo vsak razpolozljiv koticek v zgoniskem
sportno-kulturnem centru. Tezko bi dali tocno stevilo navzocih: po vsej
verjetnosti je bilo ljudi vec kot tisoc, nekateri pravijo celo tisoc
petsto. In veliko je bilo takih, ki so se morali sprijazniti z
dejstvom, da pac v dvorani ni bilo vec prostora, medtem ko se je kaca
razprseno parkiranih vozil ob cesti od Zgonika vila skoraj vse do
Repnica. Marsikdo pa je lahko vecji del koncerta poslusal na valovih
Radia Trst-A, ki je proslavo predvajal neposredno.
TPPZ Pinka Tomazica je nastal leta 1972, njegove korenine pa dejansko
segajo vec desetletij nazaj v vojne in predvojne case zmagovitega
protifasisticnega boja. V tem smislu je zbor s svojim sirokim
repertoarjem partizanskih, odporniskih in delavsko-revolucionarnih
pesmi najbolj zvest glasnik zalostnih in istocasno sijanjih casov
sloznega upora Primorske proti okupatorju. In nenazadnje je trzaski
partizanski zbor glasnik miru in sozitja med narodi, ki sta bila
priborjena za ceno trpljenja in krvi. »Ustanovni clani so postavili za
cilj zbora prenasanje izrocil NOB in Odporniskega gibanja na nove
generacije, posredovanje svetlih idealov miru, bratstva in
enakopravnosti med narodi preko pesmi, ki je bila od nekdaj, se posebno
pa v vojnem obdobju vestna spremljevalka zivljenja nasih ljudi,« je v
svojem govoru se uvodoma poudaril predsednik zbora Igor Pavletic. Od
ansambla, ki so ga sestavljali v glavnem partizanski borci ostaja zbor,
v katerem je le nekaj bivsih partizanov. »To je vsekakor dokaz, da
ustanovitev tega ansambla ni bila samo zelja "nostalgicnih" prezivelih
borcev, kot so nekateri oznacili to pobudo ob nasem nastanku, temvec
potreba nasih ljudi po pesmi, ki nam je tako blizu, ker je nasa in nas
bodri in spodbuja v trenutkih v zadnjih casih posebno tezkega
vsakdana,« je dejal Pavletic in ob tem dodal dovolj jasen podatek: v
tridesetih letih je zborovsko uniformo obleklo vec kot tristo ljudi.
Svoje krizne trenutke je zato partizanski ansambel prebrodil predvsem
zaradi navdusenja in zaverovanost pevcev v poslanstvo zbora, ki se
vedno znova obraca na mlade. »Zeleli bi, da bi se mladi kot tudi manj
mladi pridruzili nasemu ansamblu in tako omogocili nadaljevanje nasega
poslanstva,« je svoj govor zakljucil Pavletic.
Dobro seme smo vsejali, so si lahko mislili ne vec tako stevilni
ustanovitelji zbora, ki so v nedeljo popoldne prejeli castno priznanje
za 30-letno neprekinjeno nastopanje v zborovskih vrstah. Tocka
pozdravov in cestitk je bila neizbezna: se najprej so prireditelji
prebrali pismena posega predsednika Milana Kucana (slovensko drzavo je
zastopala generalna konzulka Jadranka Sturm Kocjan) ter senatorja
Milosa Budina, nakar sta v imenu pokroviteljev vecera spregovorila
zgoniski zupan Mirko Sardo ter za SKGZ Igor Gabrovec (prisoten je bil
tudi dezelni predsednik Rudi Pavsic). Za mikrofonom so si nato sledili
se predstavniki ZSKD, VZPI-ANPI, ZZB Slovenije, Stranke komunisticen
prenove, CGIL ter stevilnih drugih sorodnih drustev, organizacij in
ustanov.
Zadnji del vecera je nato oblikoval sam trzaski partizanski zbor. Bila
je ze skoraj poldeveta ura ko je v dvorani zadonela Simonitijeva
Vstajenje Primorske. Kot se za vsako himno spodobi, je dvorana planila
na noge: peli so nastopajoci in pelo je obcinstvo, peli so tako stari
borci kot njihovi sinovi, vnuki in osnovnosolci. Navduseno ploskanje in
borbene melodije so tresle dvorano in se sirile dalec naokoli, prav
gotovo tudi do crnih mestnih brlogov ljudi s se vedno stegnjeno
desnico. V isto smer je gledal portret Pinka Tomazica - kot da bi se
jim zadosceno in malce skodozeljno nasmihal. Z uporno dvignjeno glavo.
(igb)
© Torek, 26. novembra 2002
========================
30-LETNICA
Neprecenljivo poslanstvo Trzaskega partizanskega pevskega zbora
Osrednja proslava ob tridesetletnici zbora bo danes, ob 17. uri, v
sportno-kulturnem centru v Zgoniku. Partizanski pevski zbor, pod
taktirko Pie Cah, je pripravil slovesen spored ob danasnjem jubileju.
Clani kolektiva so v Zgonik povabili »visoke« goste in poleg trzaskega
partizanskega zbora, bodo na oder stopili se dekliski pevski zbor
Danica z Vrha, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, osnovna sola Pinko
Tomazic iz Trebc ter trebensko godbeno drustvo Viktor Parma.
Pokrovitelji kulturnega vecera so zgoniska Obcina ter obe krovni
organizaciji SKGZ in SSO. Ob tej priloznosti so clani TPPZ Pinka
Tomazica izdali novo brosuro, v kateri so oznaceni vsi koncerti in
ostalo zborovsko delovanje, od leta 1982 do danes. V pripravi pa je
tudi zanimiva videokaseta. Partizanske pesmi in koracnice bodo tako
danes zadonele v zgoniski telovadnici. Po koncani proslavi bodo lahko
se vsi nazdravili partizanskemu »tridesetletniku«. VSE NAJBOLJSE...
&raMilijoni ljudi zrtvujejo v teh letih groze svoje zivljenje. In malo
izmed njih razume, da ni smrt nic hudega ali celo nujna dolznost napram
clovestva.«
Tako je zapisal Pinko Tomazic, po katerem nosi ime tudi Trzaski
partizanski pevski zbor, ki v letosnjem letu slavi tridesetletnico
obstoja. Svoji pesmi je Tomazic, ki je bil obsojen na II. trzaskem
procesu, dal naslov »Dolznost«.
Dolznost je beseda, ki ji pevci, pevke, clani orkestra, odborniki in
vsi ostali pri Trzaskem partizanskem pevskem zboru, dajejo velik pomen.
»Dolzni smo mladim posredovati zdrave ideale narodno-osvobodilne borbe,
sozitja med narodi, bratstva in enotnosti, marsikaj smo dolzni posteni
partizanski pesmi, ki nas je vseskozi spremljala v vojnem in povojnem
casu, marsikaj pa smo dolzni vsem padlim borcem, ki so zrtvovali mlada
zivljenja za svobodo, za pravico in za slovenski jezik!« Na kratko smo
v teh par stavkih zadeli tudi bistvo in smernice Partizanskega zbora,
ki je zelo priljubljen v nasem zamejstvu in v Sloveniji.
Uradni rojstni akt Partizanskega pevskega zbora sega sicer v leto 1973
(mesec februar), ko so se clani zbora zbrali na ustanovnem obcnem zboru
v Trebcah. Toda prva vaja in sam zacetek sezone se je zacel jeseni leta
1972. Zamisel o ustanovitvi partizanskega zbora se je porodila ze
veliko prej, in sicer na prvem mednarodnem partizanskem taboru v
Bazovici julija 1967, ki ga je organiziralo VZPI-ANPI. Od takrat pa je
preteklo ze veliko vode pod mostovi.
Partizanski zbor v stevilkah
Ustanovni obcni zbor je potekal v Ljudskem domu v Trebcah 11. februarja
1973. Smernice so bile vsem jasne: novim generacijam je treba se naprej
posredovati ideale narodnoosvobodilnega boja ter obenem ohraniti zivo
zakladnico partizanskih pesmi. Zbor uvrsca v svoj program borbene pesmi
razlicnih narodov v prepricanju, da je bilo odpornisko gibanje nekaj
skupnega vsem evropskim narodom. Le na tej trdni osnovi, ki sloni na
teh svetlih idealih (enakopravnost in sozitje med narodi) je mogoce
zgraditi skupno in pravicno Evropo. Za prvega predsednika je bil
izvoljen Niko Skamperle, medtem ko sedaj ze polnih petnajst let
izpolnjuje to funkcijo Igor Pavletic.
Pobudniki ustanovitve so bili kot receno nekdanji borci, katerim so se
v zadnjih letih pridruzili mlajsi pevci in pevke, Slovenci in
Italijani. Med ustanovitelji in prvi dirigent zbora je bil Oskar Kjuder
(bivsi borec, partizan Prekomorskih brigad, danes kulturni delavec).
Precejsnjo tezo in bistveno vlogo je imel nedvomno Oskar Kjuder, ki je
s svojo zagnanostjo, vztrajnostjo in z umetnisko sposobnostjo, z duhom
borca NOB in naprednih idej casa, predstavljal in vodil partizanski
pevski zbor celih 28 let. Leta 1997 je priljubljeni »maestro« prepustil
dirigentsko palico pevovodji Pii Cah.
Od svoje ustanovitve je zbor ponesel partizansko in borbeno pesem po
Italiji, Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, in Avstriji, gostoval je tudi
v bivsi Sovjetski zvezi, in sicer v Moskvi in tedanjem Leningradu. Prvi
koncert partizanskega zbora se je vrsil v Kulturnem domu v Trstu 2.
junija 1973. In se zanimivost: cisti dobicek je bil namenjen za obnovo,
tedaj od vojne porusenega Vietnama. Posebno radi se clani zborovskega
kolektiva spominjajo nastopa za marsala Tita v rezidenci Brdo pri
Kranju in za nepozabnega italijanskega predsednika Sandra Pertinija na
Piancavallu, pri Pordenonu. Zbor je veckrat nastopil na televizijskih
in radijskih oddajah ter na vsakoletni reviji »Primorska poje«. Izdal
je dve gramofonski plosci in ob 50-letnici osvoboditve izpod
nacifasizma je izsla dvojna zgoscenka.
Partizanski zbor je skupno nastudiral sest programov, in sicer:
Partizanski miting, Partizanka balada, Recital padlim, Zemlja in
narodi, Revolucija in glasba in Z naso pesmijo v novo tisocletje. Pevci
so se naucili peti v dvanajstih jezikih: slovenscini, italijanscini,
srbo-hrvascini, makedonscini, ruscini, poljscini, bolgarscini,
nemscini, anglescini, spanscini in francoscini.
V teh letih delovanja je zbor imel vec kot 720 nastopov. Skupno je na
oder ze stopilo vec kot 300 clanov ansambla, in sicer 270 pevcev in 40
pevk, solistov in orkestrasev ter recitatorjev. Trenutno steje zbor
okrog 89 aktivnih clanov. Od samega zacetka do danes je sredino
partizanskega zbora zal ze »zapustilo« 74 pevcev. Svoj prvi sedez so
partizani imeli v Bazovici, najprej v Bazoviskem domu in potem v stavbi
danasnje restavracije »Pri lipi«. V letu 1995 (zaradi prodaje stavbe in
gostilne) se je moral celoten kolektiv preseliti v stavbo bivsega
begunskega taborisca na Padrice.
Zanimivo je tudi, da je leta 1997, zaradi velikega povprasevanja in
zanimanja, nastala tudi zenska »podruznica« zbora. Od tedaj namrec
pojejo z ramo ob ramo zenske in moski. V zboru pa je tudi lepo stevilo
mladih obrazov, kar dokazuje, da mladi se vedno ljubijo partizansko
pesem.
Dusa in srce zbora
Oskar Kjuder je eden izmed ustanoviteljev partizanskega pevskega zbora.
»Maestro« Kjuder je zbor vodil vse do leta 1997. Osemindvajsetletno
delovanje je prezivel na pisanju koncertnih programom, skladb, ob
dirigiranju zbora, orkestra in se bi lahko nastevali. Pevovodja, doma
iz Lonjerja, je v svet glasbe stopil ze zelo mlad. Nato se je zaposlil
kot mizar, medtem pa je nasel cas tudi za Konservatorij. Vojna vihra pa
ni prizanesla niti nasemu »maestru«. Kot zaveden Slovenec se je hitro
vkljucil v partizanske vrste, potem ko ga je fasisticna Italija
internirala v Aquilo. S prvo prekomorsko brigado je osvobajal
Jugoslavijo. Leta 1944 so tezko bolnega Kjudra pripeljali v Gravino,
kjer se je kot harmonikar vkljucil v zbor Jugoslovanske armade »Srecko
Kosovel«. Po vojni ga zagledamo kot mladega partizana v prvem
slovenskem filmu »Na svoji zemlji«, v katerem nastopa kot harmonikar. V
Trstu je nato vodil orkester Glasbene Matice, poleg tega pa je bil
aktiven v vec krajih: predvsem v Ljubljani. Njegova glasbena pot je
izredno pestra in bogata.
Oskar Kjuder pa se se zivo spominja, kako je prislo do ustanovitve
trzaskega partizanskega pevskega zbora.
&raNas cilj je bil ta, da najprej ustvarimo trdno jedro. Naloga zbora
je bila enostavna: mladim rodovom prenasati nase ideale, nase spomine
na trpljenje, nasega partizanskega duha. A to ni bilo tako enostavno.
Potrebovali smo kar nekaj casa, da smo se organizirali. Nasi pevci so
prihajali iz celotnega trzaskega obmocja ter iz drugih delov maticne
Primorske, nekaj celo iz Trzica, Gorice in eden celo iz Benecije.
Zaceli smo v petindvajsetih. Najprej smo se naucili deset partizanskih
pesmi, najprej slovenske, ker smo pac Slovenci! Prvic smo neuradno
nastopili v Rusiji. Tu pa vam moram povedati o neljubem dogodku, ki se
nam je pripetil ze v Milanu, ko smo izvedeli, da je nas spremljevalec
Vittorio Vidali. Mnogim je ze zavreloÉ No, do Moskve je pac slo. V
ruskem hotelu so nas sprejeli z italijanskimi trobojnicami, tako da smo
bili se bolj prizadeti. Toda, ko smo zapeli naso »Hej brigade«, so Rusi
kmalu prisli do zakljucka, da nismo Italijani. V jedilnico so nato
pritekli kuharji, kuharice in se veselili z nami. To pa ni slo na racun
Vidaliju, ki je besno rekel »Non si fanno questi lavori!«. Morda smo
res zgresili, toda na koncu se je izkazalo za pravilno in pravicno. To
je le ena izmed tolikih anekdot.«
Zbor ste dejansko ustanovili nekdanji borci.
&raDa, takrat smo vsi bili borci, ki smo se med drugo svetovno vojno
borili pri partizanih. Danes pa sva zal ostala se dva aktivna borca.
Ostali so pomrli. Nekaj je se aktivistov, ki so bili v vojnih letih se
zelo mladi.«
O katerem dogodku se se danes rad pogovarjate z ostalimi. Kateri
dogodek vam je ostal pri srcu?
&raNajlepsi dogodek, ki se mi je pripetil, spada v medvojno delovanje,
ko sem nakljucno z zborom Jugoslovanske armade Srecko Kosovel odpotoval
na prvi, in tudi edini, Vseslovanski kongres v Sofijo. Kongres je
otvoril rdecearmijski zbor, zakljucili pa smo ga mi. Vzdusje je bilo
res enkratno, prijateljsko, mirno. Trajal je priblizno teden dni in
bilo je nepozabno, saj se je koncno zdruzila nasa vseslovanska druzina.«
Kaj pa vas je najbolj prizadelo v vasem zivljenju?
"Najvecji udarec je bila leta 1948 resolucija Informbiroja. To je
bilo za vse napredne ljudi, antifasiste in komuniste pravi udarec v
hrbet. Skupna fronta se je razbila in na vrat na nos so mi pridigali,
da je bil Tito gestapovski agent. Kaj? Jaz sem bil v Drvarju, ko so
Nemci izvedli desant, da bi umorili Tita. Kako so morali trditi
nekaj takega!
Partizanski zbor ostaja se vedno zelo priljubljen in tudi mladi radi
pristopijo k zboru.
Kaj bi mladim osebno svetovali?
"Mladi morajo se naprej negovati ideale partizanskega boja in
negovati nas slovenski jezik. Nobena stvar ni popolna, vse je
treba stalno obdelovati in piliti, da bo boljse. Tako je tudi
nas svet, na katerem je se veliko in veliko krivic. Partizansko
pesem navdihuje postenost!"
Toda mora tudi zgodovina biti postena?
"Tako je. V vsakem primeru. Imamo temne in svetle plati dogajanj.
Prej ali slej je treba razcistiti vse. Toda po pravici. Zgodovine
ne smemo pretvarjati, kot skusajo to delati tu v Trstu in v nasi
dezeli. Sram naj jih bo, saj se kaj takega sploh ne sme delati!"
Jan Grgic
© Nedelja, 24. novembra 2002
(Hvala lepa a Yure Ellero per la segnalazione!)
Primorski Dnevnik
http://www.primorski.it
26/11/2002
(piu' sotto l'intervista al fondatore
Oskar Kjuder, rilasciata 2 giorni prima)
------------
TRST
Trideset let dela vsem v spodbudo, da bo partizanska pesem se donela
Partizanske koracnice, strumno marsiranje na desetine starejsih in
mlajsih ponosnih pevcev in pevk na stopnicast oder, razigrani
osnovnosolci v zivo modrih majicah, godci in recitatorji, pa se
tisocglavo obcinstvo - vse to ni le nostalgija. Kot ni in ne more biti
oznacena za nostalgicno obujanje preteklosti 30-letna prehojena pot
Trzaskega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomazica, ki je z nadvse
slavnostnim koncertom v nedeljo popoldne v Zgoniku praznoval svoj
jubilej. Sopek partizanskih v energicni izvedbi trebenske godbe na
pihala Viktor Parma in bucen aplavz publike sta uvedla preko tri ure
trajajoci kulturni spored, ki so ga oblikovali se Partizanski zbor iz
Ljubljane, dekliski zbor Danica z Vrha, osnovna sola Pinka Tomazica iz
Trebc ter seveda pevci, pevke in recitatorji slavljenca vecera. Velik
portret junaka Pinka Tomazica je kraljeval nad vsemi in ponosno zijal v
zbrano obcinstvo, ki je napolnilo vsak razpolozljiv koticek v zgoniskem
sportno-kulturnem centru. Tezko bi dali tocno stevilo navzocih: po vsej
verjetnosti je bilo ljudi vec kot tisoc, nekateri pravijo celo tisoc
petsto. In veliko je bilo takih, ki so se morali sprijazniti z
dejstvom, da pac v dvorani ni bilo vec prostora, medtem ko se je kaca
razprseno parkiranih vozil ob cesti od Zgonika vila skoraj vse do
Repnica. Marsikdo pa je lahko vecji del koncerta poslusal na valovih
Radia Trst-A, ki je proslavo predvajal neposredno.
TPPZ Pinka Tomazica je nastal leta 1972, njegove korenine pa dejansko
segajo vec desetletij nazaj v vojne in predvojne case zmagovitega
protifasisticnega boja. V tem smislu je zbor s svojim sirokim
repertoarjem partizanskih, odporniskih in delavsko-revolucionarnih
pesmi najbolj zvest glasnik zalostnih in istocasno sijanjih casov
sloznega upora Primorske proti okupatorju. In nenazadnje je trzaski
partizanski zbor glasnik miru in sozitja med narodi, ki sta bila
priborjena za ceno trpljenja in krvi. »Ustanovni clani so postavili za
cilj zbora prenasanje izrocil NOB in Odporniskega gibanja na nove
generacije, posredovanje svetlih idealov miru, bratstva in
enakopravnosti med narodi preko pesmi, ki je bila od nekdaj, se posebno
pa v vojnem obdobju vestna spremljevalka zivljenja nasih ljudi,« je v
svojem govoru se uvodoma poudaril predsednik zbora Igor Pavletic. Od
ansambla, ki so ga sestavljali v glavnem partizanski borci ostaja zbor,
v katerem je le nekaj bivsih partizanov. »To je vsekakor dokaz, da
ustanovitev tega ansambla ni bila samo zelja "nostalgicnih" prezivelih
borcev, kot so nekateri oznacili to pobudo ob nasem nastanku, temvec
potreba nasih ljudi po pesmi, ki nam je tako blizu, ker je nasa in nas
bodri in spodbuja v trenutkih v zadnjih casih posebno tezkega
vsakdana,« je dejal Pavletic in ob tem dodal dovolj jasen podatek: v
tridesetih letih je zborovsko uniformo obleklo vec kot tristo ljudi.
Svoje krizne trenutke je zato partizanski ansambel prebrodil predvsem
zaradi navdusenja in zaverovanost pevcev v poslanstvo zbora, ki se
vedno znova obraca na mlade. »Zeleli bi, da bi se mladi kot tudi manj
mladi pridruzili nasemu ansamblu in tako omogocili nadaljevanje nasega
poslanstva,« je svoj govor zakljucil Pavletic.
Dobro seme smo vsejali, so si lahko mislili ne vec tako stevilni
ustanovitelji zbora, ki so v nedeljo popoldne prejeli castno priznanje
za 30-letno neprekinjeno nastopanje v zborovskih vrstah. Tocka
pozdravov in cestitk je bila neizbezna: se najprej so prireditelji
prebrali pismena posega predsednika Milana Kucana (slovensko drzavo je
zastopala generalna konzulka Jadranka Sturm Kocjan) ter senatorja
Milosa Budina, nakar sta v imenu pokroviteljev vecera spregovorila
zgoniski zupan Mirko Sardo ter za SKGZ Igor Gabrovec (prisoten je bil
tudi dezelni predsednik Rudi Pavsic). Za mikrofonom so si nato sledili
se predstavniki ZSKD, VZPI-ANPI, ZZB Slovenije, Stranke komunisticen
prenove, CGIL ter stevilnih drugih sorodnih drustev, organizacij in
ustanov.
Zadnji del vecera je nato oblikoval sam trzaski partizanski zbor. Bila
je ze skoraj poldeveta ura ko je v dvorani zadonela Simonitijeva
Vstajenje Primorske. Kot se za vsako himno spodobi, je dvorana planila
na noge: peli so nastopajoci in pelo je obcinstvo, peli so tako stari
borci kot njihovi sinovi, vnuki in osnovnosolci. Navduseno ploskanje in
borbene melodije so tresle dvorano in se sirile dalec naokoli, prav
gotovo tudi do crnih mestnih brlogov ljudi s se vedno stegnjeno
desnico. V isto smer je gledal portret Pinka Tomazica - kot da bi se
jim zadosceno in malce skodozeljno nasmihal. Z uporno dvignjeno glavo.
(igb)
© Torek, 26. novembra 2002
========================
30-LETNICA
Neprecenljivo poslanstvo Trzaskega partizanskega pevskega zbora
Osrednja proslava ob tridesetletnici zbora bo danes, ob 17. uri, v
sportno-kulturnem centru v Zgoniku. Partizanski pevski zbor, pod
taktirko Pie Cah, je pripravil slovesen spored ob danasnjem jubileju.
Clani kolektiva so v Zgonik povabili »visoke« goste in poleg trzaskega
partizanskega zbora, bodo na oder stopili se dekliski pevski zbor
Danica z Vrha, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, osnovna sola Pinko
Tomazic iz Trebc ter trebensko godbeno drustvo Viktor Parma.
Pokrovitelji kulturnega vecera so zgoniska Obcina ter obe krovni
organizaciji SKGZ in SSO. Ob tej priloznosti so clani TPPZ Pinka
Tomazica izdali novo brosuro, v kateri so oznaceni vsi koncerti in
ostalo zborovsko delovanje, od leta 1982 do danes. V pripravi pa je
tudi zanimiva videokaseta. Partizanske pesmi in koracnice bodo tako
danes zadonele v zgoniski telovadnici. Po koncani proslavi bodo lahko
se vsi nazdravili partizanskemu »tridesetletniku«. VSE NAJBOLJSE...
&raMilijoni ljudi zrtvujejo v teh letih groze svoje zivljenje. In malo
izmed njih razume, da ni smrt nic hudega ali celo nujna dolznost napram
clovestva.«
Tako je zapisal Pinko Tomazic, po katerem nosi ime tudi Trzaski
partizanski pevski zbor, ki v letosnjem letu slavi tridesetletnico
obstoja. Svoji pesmi je Tomazic, ki je bil obsojen na II. trzaskem
procesu, dal naslov »Dolznost«.
Dolznost je beseda, ki ji pevci, pevke, clani orkestra, odborniki in
vsi ostali pri Trzaskem partizanskem pevskem zboru, dajejo velik pomen.
»Dolzni smo mladim posredovati zdrave ideale narodno-osvobodilne borbe,
sozitja med narodi, bratstva in enotnosti, marsikaj smo dolzni posteni
partizanski pesmi, ki nas je vseskozi spremljala v vojnem in povojnem
casu, marsikaj pa smo dolzni vsem padlim borcem, ki so zrtvovali mlada
zivljenja za svobodo, za pravico in za slovenski jezik!« Na kratko smo
v teh par stavkih zadeli tudi bistvo in smernice Partizanskega zbora,
ki je zelo priljubljen v nasem zamejstvu in v Sloveniji.
Uradni rojstni akt Partizanskega pevskega zbora sega sicer v leto 1973
(mesec februar), ko so se clani zbora zbrali na ustanovnem obcnem zboru
v Trebcah. Toda prva vaja in sam zacetek sezone se je zacel jeseni leta
1972. Zamisel o ustanovitvi partizanskega zbora se je porodila ze
veliko prej, in sicer na prvem mednarodnem partizanskem taboru v
Bazovici julija 1967, ki ga je organiziralo VZPI-ANPI. Od takrat pa je
preteklo ze veliko vode pod mostovi.
Partizanski zbor v stevilkah
Ustanovni obcni zbor je potekal v Ljudskem domu v Trebcah 11. februarja
1973. Smernice so bile vsem jasne: novim generacijam je treba se naprej
posredovati ideale narodnoosvobodilnega boja ter obenem ohraniti zivo
zakladnico partizanskih pesmi. Zbor uvrsca v svoj program borbene pesmi
razlicnih narodov v prepricanju, da je bilo odpornisko gibanje nekaj
skupnega vsem evropskim narodom. Le na tej trdni osnovi, ki sloni na
teh svetlih idealih (enakopravnost in sozitje med narodi) je mogoce
zgraditi skupno in pravicno Evropo. Za prvega predsednika je bil
izvoljen Niko Skamperle, medtem ko sedaj ze polnih petnajst let
izpolnjuje to funkcijo Igor Pavletic.
Pobudniki ustanovitve so bili kot receno nekdanji borci, katerim so se
v zadnjih letih pridruzili mlajsi pevci in pevke, Slovenci in
Italijani. Med ustanovitelji in prvi dirigent zbora je bil Oskar Kjuder
(bivsi borec, partizan Prekomorskih brigad, danes kulturni delavec).
Precejsnjo tezo in bistveno vlogo je imel nedvomno Oskar Kjuder, ki je
s svojo zagnanostjo, vztrajnostjo in z umetnisko sposobnostjo, z duhom
borca NOB in naprednih idej casa, predstavljal in vodil partizanski
pevski zbor celih 28 let. Leta 1997 je priljubljeni »maestro« prepustil
dirigentsko palico pevovodji Pii Cah.
Od svoje ustanovitve je zbor ponesel partizansko in borbeno pesem po
Italiji, Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, in Avstriji, gostoval je tudi
v bivsi Sovjetski zvezi, in sicer v Moskvi in tedanjem Leningradu. Prvi
koncert partizanskega zbora se je vrsil v Kulturnem domu v Trstu 2.
junija 1973. In se zanimivost: cisti dobicek je bil namenjen za obnovo,
tedaj od vojne porusenega Vietnama. Posebno radi se clani zborovskega
kolektiva spominjajo nastopa za marsala Tita v rezidenci Brdo pri
Kranju in za nepozabnega italijanskega predsednika Sandra Pertinija na
Piancavallu, pri Pordenonu. Zbor je veckrat nastopil na televizijskih
in radijskih oddajah ter na vsakoletni reviji »Primorska poje«. Izdal
je dve gramofonski plosci in ob 50-letnici osvoboditve izpod
nacifasizma je izsla dvojna zgoscenka.
Partizanski zbor je skupno nastudiral sest programov, in sicer:
Partizanski miting, Partizanka balada, Recital padlim, Zemlja in
narodi, Revolucija in glasba in Z naso pesmijo v novo tisocletje. Pevci
so se naucili peti v dvanajstih jezikih: slovenscini, italijanscini,
srbo-hrvascini, makedonscini, ruscini, poljscini, bolgarscini,
nemscini, anglescini, spanscini in francoscini.
V teh letih delovanja je zbor imel vec kot 720 nastopov. Skupno je na
oder ze stopilo vec kot 300 clanov ansambla, in sicer 270 pevcev in 40
pevk, solistov in orkestrasev ter recitatorjev. Trenutno steje zbor
okrog 89 aktivnih clanov. Od samega zacetka do danes je sredino
partizanskega zbora zal ze »zapustilo« 74 pevcev. Svoj prvi sedez so
partizani imeli v Bazovici, najprej v Bazoviskem domu in potem v stavbi
danasnje restavracije »Pri lipi«. V letu 1995 (zaradi prodaje stavbe in
gostilne) se je moral celoten kolektiv preseliti v stavbo bivsega
begunskega taborisca na Padrice.
Zanimivo je tudi, da je leta 1997, zaradi velikega povprasevanja in
zanimanja, nastala tudi zenska »podruznica« zbora. Od tedaj namrec
pojejo z ramo ob ramo zenske in moski. V zboru pa je tudi lepo stevilo
mladih obrazov, kar dokazuje, da mladi se vedno ljubijo partizansko
pesem.
Dusa in srce zbora
Oskar Kjuder je eden izmed ustanoviteljev partizanskega pevskega zbora.
»Maestro« Kjuder je zbor vodil vse do leta 1997. Osemindvajsetletno
delovanje je prezivel na pisanju koncertnih programom, skladb, ob
dirigiranju zbora, orkestra in se bi lahko nastevali. Pevovodja, doma
iz Lonjerja, je v svet glasbe stopil ze zelo mlad. Nato se je zaposlil
kot mizar, medtem pa je nasel cas tudi za Konservatorij. Vojna vihra pa
ni prizanesla niti nasemu »maestru«. Kot zaveden Slovenec se je hitro
vkljucil v partizanske vrste, potem ko ga je fasisticna Italija
internirala v Aquilo. S prvo prekomorsko brigado je osvobajal
Jugoslavijo. Leta 1944 so tezko bolnega Kjudra pripeljali v Gravino,
kjer se je kot harmonikar vkljucil v zbor Jugoslovanske armade »Srecko
Kosovel«. Po vojni ga zagledamo kot mladega partizana v prvem
slovenskem filmu »Na svoji zemlji«, v katerem nastopa kot harmonikar. V
Trstu je nato vodil orkester Glasbene Matice, poleg tega pa je bil
aktiven v vec krajih: predvsem v Ljubljani. Njegova glasbena pot je
izredno pestra in bogata.
Oskar Kjuder pa se se zivo spominja, kako je prislo do ustanovitve
trzaskega partizanskega pevskega zbora.
&raNas cilj je bil ta, da najprej ustvarimo trdno jedro. Naloga zbora
je bila enostavna: mladim rodovom prenasati nase ideale, nase spomine
na trpljenje, nasega partizanskega duha. A to ni bilo tako enostavno.
Potrebovali smo kar nekaj casa, da smo se organizirali. Nasi pevci so
prihajali iz celotnega trzaskega obmocja ter iz drugih delov maticne
Primorske, nekaj celo iz Trzica, Gorice in eden celo iz Benecije.
Zaceli smo v petindvajsetih. Najprej smo se naucili deset partizanskih
pesmi, najprej slovenske, ker smo pac Slovenci! Prvic smo neuradno
nastopili v Rusiji. Tu pa vam moram povedati o neljubem dogodku, ki se
nam je pripetil ze v Milanu, ko smo izvedeli, da je nas spremljevalec
Vittorio Vidali. Mnogim je ze zavreloÉ No, do Moskve je pac slo. V
ruskem hotelu so nas sprejeli z italijanskimi trobojnicami, tako da smo
bili se bolj prizadeti. Toda, ko smo zapeli naso »Hej brigade«, so Rusi
kmalu prisli do zakljucka, da nismo Italijani. V jedilnico so nato
pritekli kuharji, kuharice in se veselili z nami. To pa ni slo na racun
Vidaliju, ki je besno rekel »Non si fanno questi lavori!«. Morda smo
res zgresili, toda na koncu se je izkazalo za pravilno in pravicno. To
je le ena izmed tolikih anekdot.«
Zbor ste dejansko ustanovili nekdanji borci.
&raDa, takrat smo vsi bili borci, ki smo se med drugo svetovno vojno
borili pri partizanih. Danes pa sva zal ostala se dva aktivna borca.
Ostali so pomrli. Nekaj je se aktivistov, ki so bili v vojnih letih se
zelo mladi.«
O katerem dogodku se se danes rad pogovarjate z ostalimi. Kateri
dogodek vam je ostal pri srcu?
&raNajlepsi dogodek, ki se mi je pripetil, spada v medvojno delovanje,
ko sem nakljucno z zborom Jugoslovanske armade Srecko Kosovel odpotoval
na prvi, in tudi edini, Vseslovanski kongres v Sofijo. Kongres je
otvoril rdecearmijski zbor, zakljucili pa smo ga mi. Vzdusje je bilo
res enkratno, prijateljsko, mirno. Trajal je priblizno teden dni in
bilo je nepozabno, saj se je koncno zdruzila nasa vseslovanska druzina.«
Kaj pa vas je najbolj prizadelo v vasem zivljenju?
"Najvecji udarec je bila leta 1948 resolucija Informbiroja. To je
bilo za vse napredne ljudi, antifasiste in komuniste pravi udarec v
hrbet. Skupna fronta se je razbila in na vrat na nos so mi pridigali,
da je bil Tito gestapovski agent. Kaj? Jaz sem bil v Drvarju, ko so
Nemci izvedli desant, da bi umorili Tita. Kako so morali trditi
nekaj takega!
Partizanski zbor ostaja se vedno zelo priljubljen in tudi mladi radi
pristopijo k zboru.
Kaj bi mladim osebno svetovali?
"Mladi morajo se naprej negovati ideale partizanskega boja in
negovati nas slovenski jezik. Nobena stvar ni popolna, vse je
treba stalno obdelovati in piliti, da bo boljse. Tako je tudi
nas svet, na katerem je se veliko in veliko krivic. Partizansko
pesem navdihuje postenost!"
Toda mora tudi zgodovina biti postena?
"Tako je. V vsakem primeru. Imamo temne in svetle plati dogajanj.
Prej ali slej je treba razcistiti vse. Toda po pravici. Zgodovine
ne smemo pretvarjati, kot skusajo to delati tu v Trstu in v nasi
dezeli. Sram naj jih bo, saj se kaj takega sploh ne sme delati!"
Jan Grgic
© Nedelja, 24. novembra 2002
(Hvala lepa a Yure Ellero per la segnalazione!)