Zakaj se niste priključili TO Sloveniji oziroma Janši? Zakaj nobeden od generalov JLA ni hotel sodelovati z njim oziroma z RŠTO?

Končno, »Janševa vojna« (po Zimmermannu) sploh ni bila prava vojna (politiki iz Italije so govorili o mali in operetni vojni). S tisto »trapasto« akcijo JLA (po dr. Bogdanu Deniću) slovenska TO res ni imela resnejših težav (ker general Kolšek ni hotel »udariti« z vso močjo!). Končno, slovenske (in vse druge) častnike so usposobili prav generali z beograjsko vojaško akademijo. Usposobili so jih vedno vrhunsko, saj je bila ravno slovenska TO deležna najvišjih ocen in pohval vojaških inšpekcij iz Beograda.

Slovenski vojaki – mornarji, podčastniki, častniki in generali – admirali smo bili tudi individualno med najboljšimi v vseh tujerodnih vojskah, pa tudi v JLA! Tega se nismo nikdar sramovali, pa tudi ne beograjske vojaške akademije. Svoje pač nismo imeli!  Zakaj se to očita samo generalom? Zakaj se to ne očita množici znanstvenikov, ki so po razne nazive in doktorate hodili v južne republike! Ali pa politikom, ki so prav radi hodili proti Beogradu, pa so še vedno na oblasti!?

Zakaj se nisem pridružil Janši? In seveda vsi ostali generali in polkovniki? Tudi Janša se je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih Slovencev – polkovnikov in generalov JLA, samo en polkovnik (pravnik?) priključil njemu oziroma Ršto. Kakšni so pravi vzroki takšnega nedomoljubnega odnosa večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala! Zakaj? 

Po mojem mnenju bodo zgodovinarji morali upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave – sam Janša, kot idejni vodja napadov na JLA in član procesuirane četverice, obramboslovec, pa republiški sekretar za LO in potem še prvi obrambni minister RS! Trdim: če bi bil  na njegovo mesto postavljen dr. Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika Ršto pa generalmajor Milovan Zorc, bi vsi aktivni  generali in drugi častniki  JLA takoj prestopili na slovensko stran! O tem smo takrat zaupno razpravljali v ožjih krogih, pa tudi vse naknadne ankete bi potrdile to predpostavko! 

Drugi razlog sega v obdobje začetka in sredine 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki (sicer vsi moji dobri »znanci«) nestrokovno začeli in vodili, doslej nepoznano operativno akcijo "vrbovanja" oziroma pridobivanja slovenskih generalov in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod kontrolo Varnostne službe JLA! Vsak je doživel glede tega kar grenke pa tudi neprijetne trenutke. Naj navedem zato svoj primer: sredi 1990  je Politična uprava Zslo (seveda, ob sodelovanjuvarnostne) iz Beograda poslala vsem poveljnikom korpusov strogo zaupno depešo z nalogo, da naj osebno in takoj opravijo temeljite pogovore z vsemi slovenskim generali, častniki in podčastniki, in ugotovijo, koga so "janševci" že pridobili za slovensko republiško armado!

Seveda, organi vojaške varnosti so nad vsemi Slovenci takoj vzpostavili operativno kontrolo! Torej, tudi nad menoj! Ker sem bil v bitoljskem korpusu edini Slovenec, obenem pa tudi načelnik štaba korpusa, poveljnik ni imel veliko dela, še posebej, ker so pred tem beograjske Večernje novosti objavile grobi napad Janševe in Bavčarjeve Demokracije na mene osebno, da sem celo od Zslo zahteval pravno zaščito! Poveljnik korpusa je zato zapisal in sporočil v Beograd: "Generalmajor Kranjc ne bi nikdar sprejel sodelovanja v kakršnikolih republiških armadah, in kot sam pravi, genetsko ne bi mogel služiti novokomponiranim belogardistom, ustašem, četnikom in drugim!"

Bil sem prvi slovenski general, ki je takrat uspel zapustiti JLA, ker pač nisem želel sodelovati pri podiranju domin. Vedno mi je bil v podzavesti opomin Vidoja Žarkovića! V kasnejšem razbijanju Jugoslavije (po Mesiću) so pripadniki JLA doživljali največje travme in osebne drame: na pozive svojih nacionalnih liderjev in republiških voditeljev (še vsi so na oblasti!) so se morali na hitro opredeljevati in uperiti orožje proti svojim dovčerajšnjim tovarišem in prijateljem. Trilogija Vojna izljubezni Marije Vogrič je izjemen dokaz tega časa, predvsem pa krivde politikov in njihovih pomagačev iz tujine. 

Nemški novinar in raziskovalec Erich Schmidt - Eeboom v svoji knjigi Schattenkrieger na strani 229 jasno zapiše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne kontakte s »skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije«. Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih obveščevalnih služb, kakor tudi za medijske pogrome (napade na JLA) in razne manipulacije, desettisoče  pohabljenih, zaklanih in ubitih, na milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš! Sramota!

Ko je nič krivi šolski tovariš in makedonski general Pavlov kot zadnji pripadnik »agresorske« vojske zapuščal v Kopru slovensko ozemlje, verjetno ni mogel dojeti, kako so nas nacionalistični politiki grdo prevarali in začeli razdruževati svoje podanike in narode z vojno, namesto da so to storili na kulturen in sporazumen način! Mesec dni prej mi je rekel: "Vedi, da proti Slovencem ne bi nikdar vodil prave vojne! O ničemer nisem odločal! Vsi načrti so prišli iz Beograda v zaprtih ovojnicah. Skrbel sem samo, da ne bi bilo žrtev na obeh straneh... Vsi vojaki so bili naši otroci!"

Ali Vas je bilo kdaj sram kot oficirja, da ste Slovenec?

Samo enkrat! Takrat, ko je po kulturnem mitingu, 2l. junija 1988 okrog 23.00, večja skupina precej razgretih demonstrantov hrupno prišla pred vojašnico na Metelkovi! Ker sem pričakoval tudi kakšen izgred, sem naročil, naj se dogodek javno dokumentira z videokamero. Kopijo smo poslali tudi republiškemu vodstvu! Vendar o tem dogodku mediji niso poročali, pa čeprav so bili na kraju dogodka. Torej, ni bilo sram samo mene!

Ali Vas je bilo kdaj sram kot načelnika varnostne službe 9. armade oziroma ali ste kdaj morali delovati proti slovenskim interesom?

V varnostni službi JLA sem bil v Sloveniji bil od 1969 do 1987, še prej pa sem bil od 1959 v Šibeniku, Odredu JNA na Sinaju, Splitu in Puli, pa sem tako 1985. prejel tudi Plaketo varnosti za 25-letno delo v Vs JLA. Nikdar nisem deloval proti slovenskim, pa tudi ne proti interesom drugih narodov in narodnosti. Pretežno sem delal v specializiranih protiobveščevalnih organih (Kog), kjer smo se izključno ukvarjali z odkrivanjem tuje obveščevalne in druge agenture. Seveda smo pri tem dokaj tesno sodelovali z organi Sdv na terenu. Glede tega imam čisto vest, saj smo se vedno in povsod dosledno držali ustavnih in zakonskih pooblastil! 

Bil sem odločno proti podiranju domin in agresivnemu nacionalizmu, tudi slovenskemu (predvsem iz vrst slovenske politične emigracije, ker sem vedel, da za njimi stojijo določeni interesi tujih obveščevalnih služb). Vsi smo zelo dobro vedeli za krvave zgodovinske izkušnje pri reševanju nacionalnih vprašanj, prekrajanju meja in razbijanju skupne države! Samo neodgovorni vodje in ideologi raznih ekstremnih skupin, tudi razumniških, ne pomislijo na človeške žrtve, ki jih navadno povzročijo tudi povsem »navadni« apeli, peticije in protesti!

Zgodovinarji naj preverijo ... Resnica bo prej ali slej prišla na dan! Kakor prihajajo na dan razne zgodbe o osamosvajanju, mentorjih, tujih botrih in podobnih rečeh!

Seveda obsojam vse množične maščevalne in izvensodne poboje domobrancev in drugihkolaborantov in kvizlingov, kakor tudi njihovih simpatizerjev in sodelavcev – civilistov, kakor tudi zločinske poboje ujetih in ranjenih partizanov, sodelavcev in simpatizerjev NOV, edinih zgodovinsko priznanih zavezniških sil na Slovenskem! Krivdo naj ne izrekajo politiki, njo bo najbolj pravično opredelila zgodovina!

Zanima me, kaj menite o vlogi admirala Broveta in generala Kolška?

Verjetno bo odgovor presenetljiv! Ko bodo zgodovinarji razgrnili vse relevantne činitelje osamosvajanja Slovenije, bodo zanamci obema v zahvalo postavili tudi spomenik! Kajti: admiral Brovet je v Zslo miril »jastrebe« in podpisal Brionsko deklaracijo, general Kolšek pa je s svojim ravnanjem rešil Slovenijo vojnih grozot in razdejanja, z njegovo odstavitvijo pa se je de facto začel razpad JLA! Zdaj pa mu celo kratijo socialne pravice... 

Danes zlasti oficirji iz drugih jugoslovanskih republik skušajo doumeti, kako je pravzaprav prišlo do razpada Jugoslavije. Vi ste lahko spremljali razvoj dogodkov »od znotraj« (opravljali ste visoke dolžnosti v varnostni službi JLA), obenem pa svoje ugotovitve tudi oblikujete v besedilu (knjigi), ki ga pripravljate za objavo. Ali lahko v kontekstu globalnega ideološkega spopada med zahodom in vzhodom, kapitalizmom in socializmom, opredelite svoj pogled na razpad Jugoslavije?

Čeprav imamo spominska pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada Jugoslavije, je skoraj sigurno, da bo lahko stroka (zgodovinska) šele z določene časovne razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov (sedaj zaprtih) razjasnila prave vzroke, pa tudi krivce tega razpada.

Vsekakor pričevanja treh zadnjih predsednikov Predsedstva SFRJ – Stipeta Mesića, Borivoja Jovića in dr. Janeza Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka Kadijevića, 1993 (Moje vidjenje raspada) in poslednjega ameriškega ambasadorja v Beogradu, Warrena Zimmermanna, 1997 (Izvori jedne katastrofe), predstavljajo dobro osnovo in fond podatkov za podrobne študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da polepšajo svojo »resnico«oziroma namerno plasirajo neresnice! Zdi se, da je najbolj iskreno priznal svojo »razbijaško« vlogo Stipe Mesić, medtem ko je ameriški ambasador Zimmermann, ki je koordiniral to razbijanje »od zunaj«, cinično prevalil krivdo na »notranje« faktorje, predvsem na nacionalistične republiške voditelje ali kakor jih imenuje »podleže, ki so krivi za rušenje multietnične Jugoslavije, za izzivanje treh vojn in nesreče dvajset milijonov ljudi …«  Sprenevedanje pa tako!

Njegova teza, da jugoslovanska katastrofa ni rezultat propada komunizma na koncu hladne vojne, verjetno ne bo držala! Namreč, ko bodo čez nekaj desetletij odpirali ameriške tajne arhive, bodo morali zgodovinarji preveriti tudi velik del »zunanje«, torej tudi ameriške (zahodne) podpore in krivde, in sicer:

obstoj tajnih protokolov in dodatkov k Jaltskemu sporazumu in način njihove realizacije;

elemente »Načrta  X«, sprejetega 1948 v Vatikanu o preprečevanju širjenja komunizma na Zahod;

elemente  načrta  »Dan – D« (posttitovsko obdobje) o destabilizaciji Jugoslavije (in balkanske regije);

dokumentacijo ameriške ambasade v Beogradu, predvsem analitična poročila in

dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki politične emigracije.

Ker sem imel vpogled v mnoge operativne dokumente in agenturne podatke, seveda ne morem iz etičnih razlogov podrobneje obravnavati to problematiko, pa čeprav jo delno potrjujejo že objavljena publicistična dela. Tako sem imel priložnost brati interno knjigo »Špijun u mantiji«, izpoved katoliškega duhovnika dr. Krunoslava Draganovića, enega najbolj sposobnih agentov (Cie in Vatikana) na svetu, ki je 1967 prisilno priveden iz Italije v Slovenijo in predan Sdv  BiH. Zaradi zgodovinske vrednosti njegovih  izpovedi posebej o delovanju Cie proti Jugoslaviji in o vatikanskem »podganskem kanalu« (po katerem so ustaši in drugi nacisti odhajali v Južno Ameriko), Draganović ni bil sojen in je 1982 umrl v Sarajevu. Nekateri poznavalci menijo, da je to bil, poleg še vedno prikrite vloge Kurta Walheima, eden od največjih uspehov jugoslovanske varnostne službe! Menijo namreč, da je bil Draganović najboljši tajni sodelavec Ozne!

Če je Cia že 1980 risala »mape« o razkosanju Jugoslavije in  1990 v analitični študiji predvidela »krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih 18 mesecih«, potem je tudi nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenturne in prijateljske vire (nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador Zimmermann ni skrival vseh svojih virov)! Iz obveščevalne prakse pa dobro vemo, kakšne načrte innaloge je imela Cia, da bi realizirala globalne načrte in naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta! Za takšno dejavnost so seveda potrebni podrobni scenariji, načrti in  konkretne naloge, da denarja ne omenjam!. 

Šlo je torej za vodeno ali dirigirano destabilizacijo Jugoslavije! Razkroj Romunije smo lahko celo spremljali preko CNN! Tudi ostale tuje obveščevalne službe niso držale prekrižanih rok. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmitd - Eenboom je celo zapisal, da je Kinkel, bivši šef Bnd in sedanji zunanji minister, imel v Sloveniji in naHrvaškem izvrstne pozicije na »politični, publicistični in obveščevalni« ravni! Torej, zgodovinarje čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji diplomatski in obveščevalni arhivi!

Mnogi jugoslovanski generali, predvsem iz partizanske generacije, menijo, da je šlo za nepotrebno in brezsmisleno bojevanje (generalpolkovnik v pok. Ilija Radaković), ki je narodom Jugoslavije prineslo samo nesrečo in zlo za nekaj prihodnjih generacij (dr. Fadil Ademović). Tudi sam sem bil za miren razhod, razvezo, po zgledu Makedonije ali pa Slovaške! Šele zgodovina bo dokazala kdo je podrl prvo domino oziroma kdo je bil kriv za razpad Jugoslavije: ali nacionalistično usmerjeni republiški voditelji (po Zimmermannu) ali pa interesi tujih sil in sosedov, kakor tudi kapitala in vojaško-tehnološkega kompleksa (Partnerstvo za mir, širitev Nata na vzhod in podobno).

Kako bi strokovno označili osamosvojitveno vojno v Sloveniji?

Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik Stane Potočar). Zlonamerneži so celo govorili o operetni, mali ali tudi samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj »trapasto vojno« (dr. Bogdan Denić) po načrtih »jastrebov« v GŠ JLA, pa čeprav tudi ambasador Zimmerman pravi, da je bila JLA izprovocirana! Kdo jo je vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi.

Po novejših vojaških doktrinah (ameriški LIC) je najbolj ustrezen izraz »notranja (desetdnevna) vojna« ali »vojaško-policijski spopad« (po vrsti oboroženih enot) oziroma še bolj natančno: »mejno-carinski spopad«, ker je po cilju in karakterju šlo za mejno – carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice in objekte na komunikacijah. 

Ker ste očitno dober analitik, me zanima ali so se kakšne Vaše prognoze tudi uresničile?

Žal. Sredi leta 1990 sem v zahtevi za upokojitev navedel, da bodo na oblast prišle retrogradne desničarske sile (s podporo tujine!. Ko pa se je začela vojna v BiH sem v slučajnem srečanju visokemu cerkvenemu dostojanstveniku napovedal, da bo šlo za versko vojno (to je potem potrdil tudi Dobrica Čosić, jugoslovanski predsednik) in da bo število žrtev progresivno raslo, od 2.000 do 200.000 mrtvih in 2 milijona pregnanih!

Kateri elementi po Vašem mnenju dokazujejo, da je (bil) Balkan na neki način poligon za preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin, posebno doktrine spopadov nizke intenzivnosti?

Imel sem izjemno priliko, da sem kot drugi kandidat za generalski čin (prvi je bil pokojni generalmajor Miraž Stožinić) dobil nalogo, da podrobno preučim sodobne vojaške doktrine, posebno ameriško doktrino spopadov nizke intenzivnosti. Dobil sem celo na vpogled prevod njihovega doktrinarnega dokumenta in vso drugo literaturo! Naloge sem se lotil temeljito. 

Na podlagi komparativne analize vojaških in drugih spopadov po II. svetovni vojni sem prišel do sklepa da so Američani, Rusi in drugi na podlagi svojih in drugih izkušenj koncipirali sodobno in ofenzivno vojaško doktrino, s katero je mogoče doseči strateške cilje tudi in predvsem z nebojnim delovanjem. Inovativno sem celo predlagal t. i. nestična delovanja za vsa bojno-elektronska delovanja z razdalje (pametne rakete, laserski in satelitski sistemi).

Zaradi vse hitrejšega vojaško-tehnološkega razvoja se doktrine in posamezni podsistemi preverjajo po računalniških modelih, pa tudi na terenu, na poligonih. Teoretične osnove njihove doktrine spopadov nizke intenzivnosti (LIC – Low Intensity Conflict), predvsem pa podrobnosti o notranji obrambi, pomoči, pritiskih in intervencijah, aplicirani na vsa dogajanja v Jugoslaviji in celotnem Balkanu, so me prepričale, da je Balkan pravzaprav poligon za preverjanje in preizkušanje učinkovitosti te sodobne vojaške doktrine! 

Gre predvsem za dva strateška dosežka: Američani (Nato) so brez boja (prek mirovnih operacij) prišli na Balkan (in preprečile Rusiji izhod na Jadransko morje), in drugič, na večjem delu je dosežena ideološka zmaga (poraz socializma, uvajanje kapitalizma in sistema večstrankarske parlamentarne demokracije) – vse to brez večjih žrtev! Drugi dokaz o iniciranju in vodenju – dirigiranju kriznih situacij (notranje obrambe!) po vseh bivših jugoslovanskih republikah pa so jasna in vsem nam znana dejstva iz teoretičnih zasnov te doktrine:

obveščevalno proučevanje, vdori in pomoč;

prihod raznih svetovalcev (tudi emigrantov) in skupin za vojaško, politično in drugo pomoč;

psihološko-propagandna dejavnost, posebno dejavnost t. i. civilne družbe, razumnikov in drugih agitatorjev (za podiranje domin brez odgovornosti za poznejše žrtve svojega in drugih narodov!);

sestop z oblasti, formiranje večstrankarskega sistema, ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje državnosti;

formiranje paravojaških enot ali namestitev svojih ali vojaških enot OZN ali Nato (Makedonija, Kosovo);

tajne nabave orožja in vojaške opreme;

pomoč pri formiranju nacionalnih armad (inštruktorji, vojaška oprema in denarna pomoč) in pri načrtovanju in vodenju vojaških in drugih operacij (hrvaške operacije »Blisk« in »Nevihta«);

direktna vojaška intervencija (elektronska kontrola zračnega prostora, nestična delovanja na srbske cilje z vodenimi raketami in razne druge manj znane operacije);

sodelovanje v mirovnih operacijah (UNPROFOR, SFOR-l, zdaj se pripravlja SFOR-2);

diplomatsko delovanje (Dayton), psihološko-propagandne manipulacije, ekonomski pritiski (sankcije) in podobno.

Ker naši politiki in publicisti bolj malo vedo o doktrini spopadov nizke intenzivnosti (ali tudi nekonvencionalni vojni), naj navedem samo pregled obeh glavnih zvrsti delovanja. 

Tako v nebojno (neoboroženo) delovanje spadajo: diplomatsko, psihološko-propagandno in informativno, politično-ideološko, ekonomsko-finančno in monetarno, znanstveno-tehnološko in ekološko, socialno-humanitarno in karitativno, kulturološko, versko, demografsko-etnično, upravno-administrativno, policijsko-varnostno, obveščevalno-protiobveščevalno in mirovniško (civilno) delovanje (vzpostavljanje – graditev miru in nadzor kriznih žarišč). 

Bojno(oboroženo) delovanje pa obsega: vojaške intervencije, nestične vojaško-tehnološke udare, diverzantsko-teroristično, nenadno-prevratniško, gverilsko-partizansko, protigverilsko in kontra-revolucionarno, protidiverzantsko-teroristično in ostrostrelsko, demonstrativno-provokativno, reševalno-evakuacijsko, obveščevalno-izvidniško in mirovniško (oboroženo) delovanje (ohranjanje in krepitev miru).