[slovenščina / italiano] Dal periodico "0-44" dell'ANPI di Trieste (n.19, gennaio 2019), riprendiamo una bella storia di solidarietà e resistenza: la storia di Benigno Zaccagnini, medico e poi partigiano in Slovenia, narrata da Stojan Spetič.

(fonte: pagina FB de La Nuova Alabarda ELCDD, 24/11/2020)


L’AVVENTURA DI UN MEDICO ITALIANO A NOVO MESTO

Stojan Spetič

Era l’autunno del 1942 e l’esercito italiano occupava tutta la parte meridionale della Slovenia. A Novo Mesto era di stanza una nutrita guarnigione che spesso andava a caccia di partigiani nei boschi. La gente era diffidente, evitava i contatti. Ma c’era un giovane tenente medico bruno che girava con la sua macchina di ordinanza. Scoprirono ben presto che era un pediatra e le madri cominciarono a fermarlo chiedendogli di dare un’occhiata ai loro bambini malati. Il tenente li visitava e dava consigli e medicine. La fama del “buon dottore” si sparse nel circondario e nei casi più gravi chiesero al tenente di recarsi a casa dei piccoli malati intrasportabili. Per le cure i contadini gli davano qualcosa di dolce da mangiare o grappa che poi distribuiva ai commilitoni troppo curiosi.
Un bel giorno una madre gli chiese se era disposto a curare soltanto i “bambini piccoli”. Egli capì l’allusione e rispose sinceramente che era disposto anche a curare i partigiani feriti, ma da qualche parte al sicuro.
Passò un anno ed in luglio ci fu in Italia il “ribaltone”. C’era molta attesa nell’aria. Il tenente medico disse ai suoi contatti partigiani che li avrebbe raggiunti al momento della resa. E così vennero a prenderlo a metà settembre del 1943 per portarlo nelle montagne coperte di foreste sopra Kočevje, alla Base 20, dove si erano stabiliti i comandi partigiani e la direzione politica dell’Osvobodilna fronta (Fronte di liberazione sloveno). Lì conobbe Kidrič, Kardelj, Kocbek ed altri. Gli proposero di aggregarsi ad uno degli ospedali partigiani come medico, ma rifiutò: “Voglio tornare a casa, in Italia. Lì combatterò il fascismo. Vi chiedo soltanto di aiutarmi. Nella mia Romagna ci sono i garibaldini, andrò con loro.”
Un gruppo di partigiani sloveni accompagnò il tenente medico attraverso il Gorski kotar fino alle sponde del Quarnero dove lo attendeva un peschereccio che lo trasbordò fino alle spiagge sabbiose romagnole. Lì lo aspettarono i garibaldini ed il loro comandante, il comunista Arrigo Boldrini. Al tenente proposero di presiedere il CLN di Ravenna, poi si aggregò alla brigata garibaldina con il nome di battaglia Tommaso Moro.

Il “buon dottore” era Benigno Zaccagnini, futuro segretario della Democrazia cristiana nei tempi del dialogo con il PCI ed il sequestro e l’uccisione del suo amico Aldo Moro. Lo conobbi al Senato, dove facemmo parte della commissione Esteri. Quando scoprì che ero sloveno mi raccontò la sua storia. Aveva uno struggente desiderio di tornare in quei posti che hanno segnato il suo destino. Nel ristorante del Senato ne parlammo con Boldrini, presidente dell’ANPI, che mi consigliò di verificare se e come fosse possibile esaudire il desiderio di “Zac” come tutti lo chiamavano. Telefonai a Jože Smole, presidente dell’Alleanza socialista del popolo lavoratore, continuatrice dell’OF, chiedendogli di darmi una mano. La storia lo commosse ed immediatamente concordò con la Lega dei combattenti della resistenza di invitare il “buon dottore” a passare le vacanze in Slovenia dove l’avrebbero portato anche nei luoghi della sua giovinezza, da Novo Mesto al Kočevski Rog. Pensavamo che la cosa migliore fosse un soggiorno di Zaccagnini e di sua moglie in qualche centro termale perché erano di salute cagionevole. Zaccagnini aveva difficoltà a camminare ed usava un bastone. L’invito era già scritto quando Zaccagnini venne colpito da un ictus. Morì qualche mese dopo ed al suo funerale parlò Arrigo Boldrini, l’amico fraterno con il quale aveva raggiunto un accordo per cui l’altro avrebbe parlato al funerale di colui che fosse morto prima. Le vacanze nel Kočevski Rog furono il suo ultimo desiderio mai esaudito.


VOJNA ZGODBA ITALIJANSKEGA ZDRAVNIKA NA DOLENJSKEM

Stojan Spetič

Jeseni 1942 se je italijanska vojska šopirila po južni Sloveniji. V Novem Mestu je bil večji garnizon, ki je občasno lovil partizane po gozdovih. Ljudje so na Italijane gledali z nezaupanjem. Izjema je bil mlad črnolas poročnik, vojaški zdravnik, za katerega se je kaj kmalu razvedelo, da je pediater.
Matere so ga ustavljale in mu prinašale svoje bolne otroke. Pregledal jih je in poleg navodil dajal materam tudi zdravila. Sčasoma se je glas o „dobrem zdravniku“ razširila v okolico. V hujših primerih so poročnika prosili, da je s svojim džipom šel na dom bolnika, če ga ni bilo mogoče pripeljati v mesto.
V zameno so mu dajali kaj sladkega iz domače peke ali tudi steklenico žganega, da ga je razdelil med druge vojake in tako utišal njihovo radovednost.
Prišel je tudi dan, ko ga je neka mati vprašala, ali „zdravi samo majhne otroke“. Zdravnik je razumel namig in odgovoril, da bo zdravil tudi ranjene partizane, vendar samo nekje na varnem.
Minilo je leto in julija je bilo konec fašizma, v zraku je bilo pričakovanje. Poročnik je svojim zvezam odkrito povedal, da bo ob kapitulaciji Italije tudi sam šel v partizane. In res, sredi septembra so prišli ponj in ga odpeljali v Kočevski rog, v bazo 20, kjer sta delovala glavni štab partizanske vojske in Osvobodilne fronte.
Predstavili so mu Kidriča, Kardelja, Kocbeka in druge. Vsi so mu predlagali, naj bi se vključil v eno izmed partizanskih bolnišnic, a je odklonil: „Želim domov, v Italijo. Tam se bom boril proti fašizmu. Prosim vas samo, da mi pomagate. V rojstni Romagni so garibaldinci, ki bi se jim rad pridružil.“
In res. Nekaj partizanov ga je pospremilo preko Gorskega kotarja do Kvarnera. Tu ga je čakal ribiški čoln, ki ga je prepeljal čez Jadransko morje do peščene romanjolske obale. Tam so ga pričakali garibaldinci, ki jih je vodil komunist Arrigo Boldrini. Predlagali so mu, da bi predsedoval CLN v Ravenni, a se je kmalu pridružil Boldrinijevim borcem z ilegalnim imenom Tommaso Moro.

„Dobri zdravnik“ je bil Benigno Zaccagnini, bodoči sekretar Krščanske demokracije v časih dialoga s KPI in Morove ugrabitve in smrti.
Spoznal sem ga v senatu, točneje v zunanjepolitični komisiji, kjer sem bil član predsedstva. Ko je izvedel, da sem Slovenec, mi je povedal svojo zgodbo in tudi željo, da bi se na stara leta vrnil v kraje, ki so tako zaznamovali njegovo usodo. V restavraciji senata se je o tem pogovarjal z Boldrinijem, predsednikom ANPI-VZPI, ki mi je rekel, naj nekaj naredim, da bi „Zacu“, kakor so ga klicali, izpolnili željo.
Po telefonu sem poiskal prijatelja Jožeta Smoleta, ki je bil tedaj predsednik SZDL (naslednice OF) in ga prosil za pomoč. Zaccagninijeva zgodba ga je pretresla, da se je takoj pogovoril z vodstvom Zveze borcev in predlagal, naj bi „dobremu zdravniku“ organizirali počitnice v Sloveniji, ko bi ga tudi pospremili v kraje njegove mladosti, od Novega mesta do Kočevskega roga.
Dogovorila sva se, da bi bilo najbolje, če bi Zaccagninija in ženo gostili v termah, saj sta bila oba dokaj betežna. Zaccagnini je težko hodil in se opiral na palico.
Mislim, da je bilo uradno vabilo iz Slovenije že napisano, ko je Benigna Zaccagninija zadela možganska kap in je nekaj mesecev pozneje preminil. Od njega se je javno poslovil Arrigo Boldrini. Prijatelja sta se namreč tako zmenila. Komur bo prej umrl, bo drugi spregovoril na grobu. Počitnice v Kočevskem rogu so bile njegova zadnja neizpolnjena želja.