Informazione
Oggetto: Den Haag: Tribunal DER Kriegsverbrecher
Data: 19 novembre 2012 18.14.31 GMT+01.00
Massakerheld des Tages: Ante Gotovina
Die vom Jugoslawien-Tribunal in Den Haag betriebene juristische Kriegsführung der antiserbischen Aggressionsgemeinschaft hält indessen unbeirrbar an der verlogenen These einer serbischen Aggression zur Schaffung Großserbiens fest. Dieser Vorverurteilung Serbiens als Verursacher der postjugoslawischen Bürgerkriege entsprach die juristische »Aufarbeitung« von Kriegsverbrechen, die überwiegend der serbischen Seite angelastet wurden. Daß der Kroate Ante Gotowina für seinen mörderischen Feldzug gegen die serbisch besiedelte Krajina in erster Instanz 24 Jahre bekam, geschah außerhalb der üblichen Norm. Dieser »Irrtum« ist nun behoben worden. (wp)
Den Haag ist fest in Mafia-Hand
Daß seitens der UCK Verbrechen begangen wurden – nicht nur gegen Serben und andere nichtalbanische Kosovaren, sondern auch gegen projugoslawische Albaner, die sich gegen das ethnozentristische Terrorregime der Freischärler wandten, konnte auch von den Haager Richtern nicht bestritten werden. Beweise für die Schuld Haradinajs und zwei seiner Mitangeklagten gebe es jedoch nicht, lautete die Urteilsbegründung. Wären die Angeklagten Serben gewesen, dann hätte das Tribunal unter Garantie das von ihm erfundene Prinzip eines »gemeinsamen kriminellen Unternehmens« (JCE) zur Anwendung gebracht. Im Fall des kroatischen Massakergenerals und des als Schlächter bekannten UCK-Kommandierenden für den Westen des Kosovos galt diese Annahme, die Angeklagte per se zu Angehörigen eines Mörderkollektives stempelt, nicht. Sie sind ja auch keine Serben und konnten deshalb gemäß Haager Logik nicht in einen Plan involviert gewesen sein, der von ethnischen Vertreibungen bis zum Genozid reichte.
Gotovina war der Oberkommandierende der mit massiven ethnischen Vertreibungen verbundenen »Operation Blitz« zur Eingliederung der bis dahin überwiegend serbisch besiedelten Provinz Krajina in den kroatischen Staatsverband. Haradinaj war einer der grausamsten Vollstrecker der vollständigen Albanisierung der südserbischen Provinz. Die angebliche ethnische Vertreibung der Kosovo-Albaner durch die Serben und ein drohender Völkermord waren die vorgeschobenen Gründe für den Bombenkrieg 1999 gegen Jugoslawien. In Wirklichkeit flohen die Kosovo-Bewohner vor den NATO-Bomben. Nach vollbrachtem Zerstörungswerk begannen die ethnischen Säuberungen – mit dem Ziel eines rein albanischen Kosovo.
Die Richter von Den Haag wissen nicht nur Bescheid über die von der UCK begangenen Verbrechen, sie wissen auch über die Ursachen ihrer Beweisnot Bescheid. Und sie sagten das auch in ihrer Urteilsbegründung. Da alle im ersten Prozeß gegen Haradinaj getätigten Aussagen den mörderischen Arm der UCK auf sich zogen, fanden sich keine Zeugen mehr, die es gewagt hätten, gegen die zur Staatsmacht gewordene organisierte Kriminalität auszusagen. Das Den Haager Tribunal hat sich dem Mafia-Rechtsverständnis offenbar voll unterworfen.
junge Welt, 31.11.2012
Još jedanput o Jugoslaviji:
Iskra u oku
U Muzeju istorije Jugoslavije prvog decembra, na rođendan prve Jugoslavije, otvara se izložba "Jugoslavija od početka do kraja". Ove nedelje pada i dvadeset deveti novembar, Dan Republike, rođendan druge Jugoslavije. U naše vreme priča o Jugoslaviji pokušava da se liši svakogpolitičkog sadržaja. A u politici je ključ, politika je krucijalna dimenzija jugoslovenske ideje i jugoslovenskog projekta. Nije se Jugoslavija sastavljala zbog kinematografije, popularne muzike ili fudbala, sastavljala se iz političkih razloga. Biti subjekt, biti slobodan, biti (politički) faktor, ne biti kolonija, ne biti resurs, ne biti okupiran – zbog toga se sastavljala Jugoslavija. Sve drugo dolazi posle
Malo je u jeziku glupljih analogija od one između države i braka. A ipak, ovdje, na našim stranama, ta je analogija vrlo frekventna, pa se, eto, često kaže kako je disolucija Čehoslovačke bila kao miran i civilizovan razvod, dok se Jugoslavija raspala na način na koji se raspadaju neki manje mirni i civilizovani brakovi, s razbijanjem čaša i tanjira te potezanjem noževa. Formalnopravno se onda kaže da se dotadašnji supružnici razvode zbog "nepomirljivih razlika". I zbilja, u takvim situacijama doskorašnji "bračni drugovi" obično imaju različito mišljenje o apsolutno svemu, uz tek jedan poslovični izuzetak: ne znaju, brate, zašto su se onomad uopšte i vjenčavali. Na toj tački i glupa analogija može zgodno da posluži; dok u javnostima postjugoslovenskih državica i provizorijuma postoji nekoliko dominantnih, međusobno suprotstavljenih – hajde da iskoristimo taj pomodni termin – narativa o tome zašto smo se rastavljali, najpopularnije vladajuće teorije o tome zašto smo se(uopšte) sastavljali mnogo su lakše uskladive.
ZABLUDA I PROFIT: U Srbiji je, recimo, trenutačno jako popularna teza o Jugoslaviji kao tragičnoj grešci srpskog naroda. To je, recimo, opsesivna tema zrele faze u stvaralaštvu Dobrice Ćosića od kojeg ju je preuzela cijela gomila (para)istoričara i publicista. Ta se ideja razlila u javnost i može ju se prepoznati i tamo gdje vjerovatno nije svjesno i tendenciozno usađena, nego tek efektno preuzima duh vremena. Prisutna je, recimo, kao politički kontekst i pozadina u filmu Montevideo,Bog te video. Eksplicitno se o jugoslovenstvu kao "istoriji jedne zablude" govori, recimo, u knjizi "Srpski kulturni krug 1900-1918" Petra Pijanovića u kojoj se jugoslovenstvo Cvijića i Skerlića, primjerice, proglašava štetnim utopizmom. Pogrešno je bilo na kraju i poslije Prvog svjetskog rata stvarati Jugoslaviju, kaže ova teza ako je sumiramo na najkraći mogući način, trebalo je stvarati Srbiju kao nacionalnu državu, na prostoru manjem od Jugoslavije, a što je moguće većem. Ono što je za Srbe greška, za Hrvate je, naravno, u takvom načinu razmišljanja, profit. Srbi su stihijski pohrlili u Jugoslaviju, a Hrvati su profitirali, oko toga su se složili Dobrica Ćosić i Darko Hudelist, a cijelu stvar ovih dana prigodno sažima i Inoslav Bešker polemišući sa onom davnom sintagmom Stjepana Radića o "guskama u magli". Nisu hrvatski predstavnici 1918. godine bili naivne guske, poručuje Bešker, oni su se bavili "kontrolom štete". Da nije bilo Jugoslavije, Hrvatsku bi podijelili njeni agresivni zapadni i istočni susjed (Italija i Srbija), a Hrvatima bi, eventualno, ostala nekakva tampon-zemljica Hrvatska u sredini (zanimljivo, u vrijeme raspada Jugoslavije, Tuđman će sličnu sudbinu da namijeni Bosni i Hercegovini). U toj viziji, Jugoslavija podsjeća na onaj fabulozni zamrzivač u kojem, kao, leži Volt Dizni čekajući da se pronađe lijek protiv smrti. Hrvatima je, dakle, a slični se stavovi daju čuti i u Sloveniji, Jugoslavija poslužila tek da se pripreme za dugo željenu nezavisnost i da je ostvare kad se steknu uslovi. Od Crnogoraca ćete katkad čuti da im je Jugoslavija oduzela državnost, najstariju i najkontinuiraniju na Balkanu, od bosanskih muslimana da ih je uljuljkala u iluziju o bratstvu i jedinstvu i tako ih pripremila za klanje i genocid, a vjerovatno joj i Makedonci imaju neku zamjerku, koje sada ne mogu da se sjetim.
LEŠINARI, TELALI: Dobro, da ne griješim dušu, ima u svim tim postjugoslovenskim zemljicama i provizorijumima, kao i u takozvanoj dijaspori, i nekog organizovanog svijeta što se ne loži toliko folklorno na svoje (nacionalne) države. Ne gade se njima, istini za volju, ni te države, ali finansijski su ipak više naslonjeni na različite međunarodne fondacije, pa avionski skakuću s konferencije na konferenciju (conference-hopping, što bi rekle kolege sa BBC-ja) lijući suze zbog nepravdi i obespravljenosti svih mogućih ugroženih marginalaca. Ipak, nemaju ni oni za Jugoslaviju pretjeranih riječi hvale. Ona je za njih, kako veli stih koji u posljednje vrijeme strašno često citiraju, "završila u masovnim grobnicama i koncentracionim logorima". Oni su pravdoljubivi ljevičari koje zanimaju globalna pitanja. Njihov stav o Jugoslaviji upravo je savršeno, makar i nesvjesno, zipovao muzički kritičar Aleksandar Dragaš poredeći u jednom (odvratnom) tekstu grupe Šarlo Akrobata i EKV. Citirajmo ovdje tu emfatičnu budalaštinu: "Ukratko, Šarlo je u odnosu na EKV poput načela socijalizma u odnosu na Jugoslaviju. Za prvo vrijedi boriti se i danas, drugo je tek prošlost koju valja ostaviti na miru." Ovi fanovi načela socijalizma prvi su u redu kad se propagira "suočavanje s prošlošću". Oni, kao, ne daju da se zaborave žrtve. Oni su, da se ne lažemo, lešinari. Treba ove sedmice, u kojoj su i 29. novembar, Dan Republike, prvi dan Drugog zasjedanja AVNOJ-a i 1. decembar, dan na koji je proglašena prva Jugoslavija, u kojoj su, dakle, rođendani i prve i druge Jugoslavije, čitati pjesmu Miloša Crnjanskog koja se zove Jugoslaviji. Napisana je ta
pjesma u Zagrebu 1918. godine i počinje onim stihovima koje svi znaju: Nijedna čaša što se pije,/nijedna trobojka što se vije,/ naša nije. U njoj su i stihovi o strašnoj braći gustih obrva, mutna oka,tužnih pesama. Ključna je strofa, međutim, pretposljednja:
A svetkovina što vino pije,
slave i crkve šta nas se tiču?
Suza sa oka još kanula nije,
još telali mesto mrtvih viču.
Joj, koliko je poezije u ovim telalima, pa još kod Crnjanskog, najmanje turskog među našim velikim piscima! Znamo svi šta je telal, ali nije loše ponekad potegnuti rječničku definiciju: objavljivač i oglašivač saopštenja vlasti. Telali novog svjetskog poretka, lojalni i dobro plaćeni službenici, što telali po pravilu jesu, telale tako svoju priču, svoj narativ, o Jugoslaviji, telale umjesto mrtvih, jer se, kao, zalažu za mrtve. A pošto živi, bar neki od njih, imaju nezgodnu naviku da pamte, telalski narativ o Jugoslaviji ima dva sloja. Eto, kažu telali, lijepo se živjelo (načelo socijalizma!), dobivalo smo stanove, besplatno školstvo, besplatno zdravstvo, išli smo na more, Vegeta je dobar začin, Zdravko Čolić je dobar pjevač, Rade Šerbedžija je dobar glumac, ali sve je to završilo u masovnim grobnicama i koncentracionim logorima. Suština narativa je jasna: treba priču o Jugoslaviji lišiti svakog političkog sadržaja. Jer u politici je ključ, politika (u osnovnom značenju riječi, ne u kafanskoj vulgarizaciji koja politiku svodi na dnevno-operativne spletke i mahinacije) je krucijalna dimenzija jugoslovenske ideje i jugoslovenskog projekta. Nije se Jugoslavija sastavljala zbog kinematografije, popularne muzike ili fudbala, sastavljala se iz političkih razloga. Biti subjekt, biti slobodan, biti (politički) faktor, ne biti kolonija, ne biti resurs, ne biti okupiran – zbog toga se sastavljala Jugoslavija. Sve drugo dolazi poslije kao, kako se to kaže, kolateralna korist. I nisu Jugoslaviju pravili kalkulanti, oni što su vagali šta je najbolje i najrealnije moguće u datom trenutku, oni što su imali rezervne varijante, karijeristi i pragmatičari; pravili su je slobodni ljudi, frajeri, što su vjerovali u pjesme i snove.
ZVEZDA NA ČELU: Postoji stari običaj pri jevrejskim sahranama, običaj koji je Boris Davidovič Novski u jednom kratkom razgovoru sa svojim nekadašnjim duhovnim mentorom Isakom Iličem Rabinovičem ovako sumirao: "U trenutku kada se spremaju da iznesu mrtvaca iz sinagoge da bi ga odneli na groblje, jedan se službenik Jahvin nagne nad pokojnikom, zovne ga po imenu i kaže mu glasno: Znaj da si mrtav!" Primio se ovaj običaj u kontekstu Jugoslavije, baš se, ono, primio. Nije ni čudo, vole ovdje ljudi običaje; pa i poslovicu imaju: Bolje da propadne selo, nego adet. I u nazivu izložbe koja se prvog decembra otvara u Muzeju istorije Jugoslavije – a naziv joj je "Jugoslavija od početka do kraja" – ima natruha tog običaja; pokojnik se oslovi, zovne ga se po imenu, kaže se, dakle, Jugoslavijo, pa joj se kaže, je li, imala si početak i imala si kraj, što je samo varijacija na ono:Znaj da si mrtav. Ipak, svi se pogrebni običaji prave zbog živih, ne zbog mrtvih. I ovaj običaj služi da se žive uvjeri da je mrtvac stvarno mrtav. U jugoslovenskom slučaju to je naročito perverzna vrsta egzorcizma. Mislim na to insistiranje na glasnom oslovljavanju, nakon što su i sve fele domaćih izdajnika i strani faktor potrošili silesiju novca i eksploziva da to ime uklone iz stvarnosti i iz života, da ga potpuno isprazne od sadržaja, da od njega načine ljusku šupljeg oraha. Dugoročno, međutim, od toga neće biti ništa. Kako ono kažu, možeš sve ljudi lagati neko vrijeme, možeš neke ljudi varati sve vrijeme, ali ne možeš sve ljude varati sve vrijeme. Doći će vrijeme i za istinu. A istina je da nije Jugoslavija završila u masovnim grobnicama i koncentracionim logorima. U njima su počele njene državice-nasljednice, entiteti, provizorijumi i okupirane teritorije, i četrdesetih i devedesetih godina dvadesetog vijeka. Jugoslavija se rodila iz zvijezde na čelu i iskre u oku, iz rane u srcu mrtvog Ujevića, iz groba među maslinama Ljubomira Milanovića "svršenog maturanta iz Smedereva", iz eha pucnja Gavrila Principa, onog koji je napisao stihove što su i poslije stotinjak godina najbolji komentar na priču o smrti Jugoslavije: Ko hoće da živi nek mre/ ko hoće da mre nek živi.
Muharem Bazdulj
SREBRENICA
COME SONO ANDATE VERAMENTE LE COSE
Di Alexander Dorin Zoran Jovanovic
Zambon Editore
Prefazione dall’originale tedesco di von Pete Priskil - Prefazione italiana del Prof. Aldo Bernardini, ordinario di diritto internazionale presso l’università di Teramo
VENERDI 7 DICEMBRE 2012 ore 15,00
Presso la Fiera della piccola e media editoria “PIÙ LIBRI PIÙ LIBERI 2012”
Roma, Palazzo dei Congressi, 6-9 dicembre - SALA TURCHESE
Intervengono l’autore e Aldo Bernardini. Coordina Giuseppe Zambon
A diffondere le menzogne della NATO ci
pensano le fonti ufficiali e i media asserviti al potere.
Noi ci sforziamo invece di ricercare la verità.
Per la redazione dell‘opera Alexander Dorin ha speso anni di
ricerca nei paesi della ex-Jugoslavia. Egli viene riconosciuto
come uno dei pochi esperti che si impone per il rispetto della
verità e per la sua rettitudine morale.
Le strazianti foto che testimoniano il massacro di 4000 serbi
Le testimonianze dei sopravvissuti
La polemica sul numero dei miliziani musulmani uccisi
Le menzogne del Tribunale Speciale dell’Aia
Il ruolo degli USA, padrini e finanziatori di detto Tribunale.
Con oltre 200 foto e documenti
Zambon editore - 2012 - ISBN 978 88 87826 75 3
http://www.facebook.com/events/466337103416912
Oskar aveva combattuto nelle Brigate d'Oltremare (Prekomorske brigade), diceva che nel suo battaglione si parlavano una ventina di lingue, lui aveva con sé il violino ed approfittava di ogni momento di pausa per suonare qualcosa, e raccontava che una volta era passato Tito domandando chi suonasse in quel momento particolare e poi, saputo chi era, aveva detto una frase come "ah, è il solito Kjuder che suona".
Oskar ha anche recitato una breve parte nel film "Na svoj zemlji" che racconta la storia della liberazione del Litorale, interpretando sé stesso, un partigiano che suona la fisarmonica entrando nel paese liberato.
Oskar amava la Jugoslavia, dove si era realizzato il socialismo nella fratellanza dei popoli, il Coro da lui fondato ha girato il mondo facendo conoscere la cultura internazionalista delle nostre terre, il repertorio del Coro non comprende solo canzoni di lotta jugoslave ed italiane, ma anche canti rivoluzionari di tutto il mondo, dalla Spagna alla Germania, dalla Francia all'Unione sovietica, alle Americhe.
Voglio ricordare un momento particolare dell'attività del Coro partigiano: quando nel 1979 un attentato fascista distrusse la tipografia della casa editrice universitaria Cluet che stampava giornali e volantini per i movimenti di sinistra, il Coro organizzò un concerto di solidarietà per raccogliere fondi.
ma l'immagine di Oskar che porterò sempre con me resta il momento in cui, alla fine di ogni concerto, quando iniziava l'inno della liberazione del Litorale, la Vstala Primorska, si voltava verso il pubblico che, come d'uso, intona l'inno con il Coro, e dirigeva noi tutti, che in quel momento diventavamo un tutt'uno con il Coro, uniti nel canto come simbolo di lotta.
Grazie, Oskar!
Claudia Cernigoi
“ Če bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi ta nosila dva naslova :
Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske” .Tako smo zapisali v brošuri ob 40 letnici TPPZ, našega in tvojega zbora, dragi tov. Oskar, in nikoli si ne bi predstavljali, da bi nas lahko zapustil ravno v tem jubilejnem letu.
Pesem in glasba sta bili tvoji sopotnici skozi vse življenje: ko si se kot mlad primorski fant v izgnanstvu pridružil prekomorskim brigadam in se nato boril v Drvarju, ko si spremljal zbor jugoslovanske armade Srečko Kosovel po vsej Evropi ali ko si svojo dirigentsko paličico vihtel pred orkestrom Miramar in povsod osvajal priznanja.
Najdražji pa nam je spomin na tvoje dirigiranje našega, tvojega zbora: vsak zamah je pevcem vlival energijo, nismo bili več na odru , znašli smo se v hosti in s tabo obujali spomine na tiste težke čase.
„To je bila prva in največja šola v življenju” , si nekoč povedal časnikarju. “ Borili smo se, ker smo želeli boljši jutrišnji dan: skrb Titovih partizanov ni bila samo osamosvojitev izpod nacifašizma, ampak dvigniti življenje ljudi na dostojno raven.« In tudi glasba je bila sredstvo na poti do tega novega dostojanstva: spomnim se, kako si nas mlade v zboru prepričeval o globokem pomenu glasbe, kako si nas spodbujal, naj vadimo svoj inštrument „ vsaj deset minut na dan“ , kako si očetovsko popravljal naše napake: nikoli zle besede, samo bodrilne in spoštljive do vseh nas, ki smo s teboj verovali v poslanstvo našega zbora.
Novost našega zbora je bila v tem, da nismo samo peli in nismo peli samo patizanske pesmi: naš zbor si si zamisli kot partizanski kolektiv z orkestrom in recitacijami ne samo na partizansko, temveč tudi na širšo, socialno in revolucionarno tematiko. Vsak koncertni program je moral biti zaključena enota in vsebovati pesmi vseh narodov, ki so se borili za svobodo in enakopravnost; saj so bili ideali bratstva, enotnosti in sožitja v tebi globoko zasidrani, to je bila dediščina težkih vojnih in povojnih let, ki si nam jo posredoval in se nam je globoko zasidrala v srcih.
Naše poslanstvo pa je tudi ohranjanje partizanske in revolucionarne pesmi, prenašanje te kulturne zakladnice na nove rodove in s tem ohranjanje spomina na tiste zgodovinske dogodke in spoznavanje te zgodovine, ki je že tako daleč za nami, a vendar tako sodobna, da se je v šoli ne uspemo še učiti.
V imenu tiste generacije, ki je zrasla s partizanskim zborom, HVALA, ker si nam vlil ljubezen do teh pesmi. Naučil si nas pokončnosti in spoštovanja, naučil si nas prisluhniti tudi drugače mislečim.
Težko se je sprijazniti z dejstvom, da sta utihnili tvoja harmonika in tvoja violina, tovariš Oskar! Sedaj počivaš na domačem pokopališču, v družbi mnogih vaščanov, ki so prepevali narodne pesmi ob zvokih tvoje frajtonarce, v družbi mnogih, ki so s teboj ustanovili naš zbor, ga ljubili in ga ponosno branili tudi v novejših časih, ko naj bi se pisala nova zgodovina .
Naj ti bo lahka domača zemlja. Mi pa se obvežemo, da bomo nadaljevali na poti, ki si nam jo začrtal.
Rada ZERGOL
Podpredsednica TPPZ Pinko Tomažič
7. val
petek, 4. septembra 2009 št. 204
Pred jutrišnjo in nedeljsko slovesnostjo pred spomenikom bazoviških junakov smo se se o uporniškem duhu Primorcev pogovarjali z legendo tržaških Slovencev Oskarjem Kjudrom
Vprašajte za Oskarja Kjudra. Vsakdo v Lonjerju vam bo povedal, kje živim. Tako mi je razložil, ko sem ga po telefonu vprašal za pot do njega. Res, v Lonjerju, vasici, ki je del tržaškega predmestja, ni vašcana, ki ne bi poznal Kjudra in njegove hiše na zacetku vasi. Sicer pa je Oskar Kjuder živa legenda Slovencev v Italiji. Ustanovitelj in dolgoletni dirigent prav tako legendarnega Tržaškega partizanskega pevskega zbora (TPPZ) Pinka Tomažica, glasbenik, ucitelj na tržaški Glasbeni matici, po srcu revolucionar in domoljub. Odkar mu je zacelo srce pred nekaj leti nagajati, je svoj dotedanji peklenski ritem nekoliko upocasnil, prepustil dirigiranje zbora Pii Cah, a še zmeraj kuje nacrte za prihodnost .
* Menda imate v mislih velik glasbeni projekt. Bo namenjen vašemu Tržaškemu partizanskemu zboru? Nam lahko poveste kaj vec o njem?
“Res je, toda za zdaj o tem ne bi rad prevec govoril. Skupaj naj bi zapeli naš zbor Pinko Tomažic, Partizanski zbor iz Ljubljane, Ženski pevski zbor Kombinat in Partizanski zbor iz Rusije.”
* Kaj pa bi peli?
“Nekaj na temo Rižarne pri Sv.Soboti, edinega nacisticnega unicevalnega taborišca v Italiji. Zraven pa bi bil tudi kakšen odlomek nekoliko vedrejše vsebine. Nic še ni doreceno ... bomo videli, kako se bo stvar razvijala.”
* Bo sodeloval tudi zbor Rdece armade iz Moskve?
“Ne, ne. Sodeloval naj bi Partizanski zbor iz Rusije, ki je nastal v casu 2. svetovne vojne, ko je Hitler s svojo nacisticno vojsko prodrl do Moskve. No, v sovražnikovem zaledju so delovali sovjetski partizani, najhrabrejši in najbolj zavedni borci. Da bi si dajali poguma, so ti borci ustanovili pevski zbor, ki je preživel do današnjega dne. V njem so vecinoma starejši pevci mojih let, a še zmeraj dobro pojejo.”
* Kako pa ste jih spoznali?
“Leta 1983 je bil TPPZ povabljen v Sovjetsko zvezo. Nastopali smo v Leningradu in Moskvi. V moskovskem konservatoriju nam je v zahvalo zapel tamkajšnji Partizanski pevski zbor. Navezali smo stike in si obljubili, da se bomo kdaj še srecali. Stiki z njimi se niso nikoli prekinili. No, stvar je zdaj dozorela, dobil sem idejo, da bi lahko skupaj naredili nekaj vecjega, odmevnejšega .”
* TPPZ ni navaden zbor. Od pevcev terja navdušenje, privrženost idejam upora. Kako je danes s tem duhom? Je še pr isoten?
“Tako je, ni obicajen zbor. Partizanski zbori so nastajali v casu NOB in kasneje z namenom, da z revolucionarno in domoljubno pesmijo hrabrijo borce. V Trstu takšnega zbora nismo imeli, dokler ni nastal TPPZ Pinka Tomažica. V njem se od pevcev še danes pricakuje zavednost, poštenost, naprednost, duh bratstva in enotnosti.”
* Duh bratstva in enotnosti?
“Ja, zlasti to. Na žalost ga je danes vse manj ... (premolk) Preživel sem vojno. Videl sem fante, ki so umirali za svobodo. Veliko jih je bilo. V svojem srcu še zmeraj cutim Jugoslavijo. To vam povem po pravici, pa ceprav bo marsikdo ob tem cudno gledal. Ampak svojih custev ne bom skrival. Ce ne bi bilo bratstva in enotnosti, skupnega boja, bi tudi svobode ne imeli. Ponosen sem na naše partizanske voditelje. Zlasti sem ponosen na našega pokojnega predsednika Tita. Imel sem sreco, da sem bil z njim.”
* Udeležili ste se znamenite bitke za Drvar, ko se je Tito le za las rešil iz nacisticnega obroca ...
“Ja, maja 1944 sem bil v Drvarju. Tedaj sem bil kurir 13. proletarske brigade. 24. maja sem v leseno barako, kjer je bil vrhovni štab, prinesel depešo, ki jo je prevzel Rankovic. 'Oskar, ostani, jutri je Titov rojstni dan,' mi je dejal. Zvecer je bilo slavje, tudi v Narodnem domu se je praznovalo. Ob petih zjutraj 25. maja pa se je zacel pekel. Nemške štuke so Drvar bombardirale neprekinjeno do devetih. Drvar je gorel, vsepovsod so ležala trupla. Ce takrat nisem umrl, ne bom nikoli. Bilo je stra šno. Na tleh so ležali mladi, stari, otroci, ženske, živali. Sledil je napad pehote, tankov.
Razplamtela se je bitka za biti ali ne biti. Skupaj z vrhovnim štabom smo se po hudih bojih umaknili po poti nad znamenito votlino, in nadaljevali proti Mrkonjic Gradu. Med umikom pa sem zbolel za tifusom. Ne spominjam se, kaj se je tedaj dogajalo z mano. Kasneje so me prepeljali v bolnišnico v Bari, na italijansko jadransko obalo. Ko sem okreval, so me dodelili tankovski enoti.”
[...] sledi v Primorskih novicah.
Foto: Robert Škrlj
Foto: Maja Pertic
Foto: Robert Škrlj
Da: "Coord. Naz. per la Jugoslavia" <jugocoord @ tiscali.it>Data: 15 novembre 2012 12.33.59 GMT+01.00A: [JUGOINFO]Oggetto: Oskar Kjuder(slovenščina / italiano)Un pensiero commosso per Oskar Kjuder, combattente e artista, fondatore del Coro Partigiano Triestino, che ci ha lasciato ieri.La battaglia continua, la sua musica ci accompagna e ci sostiene.--- LINK:Vstajenje Primorske - L'inno degli Sloveni del Litorale, composto da Kjuder,
in alcuni bellissimi e significativi video:
http://www.youtube.com/watch?v=rCyzy2-Vgig&playnext=1&list=PLE2F46C5A947B10DF&feature=results_mainIl prossimo concerto del Coro Partigiano Triestino "Pinko Tomažič":Dodatni koncert za 40. letnico - Concerto aggiuntivo per i 40 anni
Tržaški Partizanski Pevski Zbor Pinko Tomažič
Sabato 1 dicembre 2012 ore 18.00
Gallusova dvorana - Cankarjev dom
z gosti: Partizanski zbor Ljubljana, Boris Kobal, Gojmir Lešnjak Gojc, Drago Mislej Mef, Iztok Mlakar, Kraški ovčarji, Dirty Fingers, Freak Waves in drugi
http://www.facebook.com/events/466337103416912Gli articoli del DELO nel quarantennale del Coro:Štirideset let partizanske pesmi (10.11.2012)Energetska bomba iz partizanskih časov (11.11.2012)Ekrani v ogledalu: čutiti partizansko pesem---
Umrl je naš tovariš Oskar Kjuder
Prispeval Redakcija Sreda, 14 November 2012 15:19
Umrl je naš Oskar. Vsi ga poznamo in imeli smo ga radi. V našem spominu vstaja kot mladi harmonikar, ki koraka na čelu partizanske brigade v filmu Na svoji zemlji. Kapa na glavi in mali brkci, vedno isti nasmeh.
Stari borci se spominjajo dogodka iz časov partizanske vojne. Kolona prekomorcev se je prebijala skozi gozd, nekje v Bosni. Trudni so sredi noči, ko je padlo povelje o počitku, popadali na tla in naslonili glave na nahrbtnike. Tedaj se je sredi teme zaslišal tihi zvok violine. „To je naš Oskar“, so si rekli.
Po vojni je sodeloval v prvem partizanskem zboru Srečka Kosovela, v Lonjerju se je oženil s svojo Milko, ki mu je rodila dve hčeri – Jagodo in Katjo. Bil je glasbenik in aktivist komunistične partije. Tudi prosvetar. In če ga je „tovariš župnik“ Tone Piščanec prosil, naj zaigra na orgle ali vijolino na koru katinarske cerkve, se ni odrekel.
Anekdot iz njegovega življenja je nič koliko. Od tega, kako je dirigiral opero v Trstu, potem ko je napovedani dirigent zbolel do nočnega koncerta domači vasi, Lonjerju, sredi poletja 1966, v noči po uspelem partizanskem prazniku v Bazovici.
Oskar je dal pobudo za ustanovitev partizanskega zbora, ki nosi ime Pinka Tomažiča. Naj mi narodni heroj Pinko ne zameri, če rečem, da so po Tomažiču poimenovane šole in knjižnica. Morda bi bilo prav, če bi TPPZ poslej poimenovali po Oskarju Kjudru.
Slava njegovemu spominu.
---Umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj partizanskega zbora
V starosti 86 let je umrl ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.sre, 14.11.2012, 18:00V starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki praznuje 40-letnico delovanja.Koncert, ki ga je imel zbor 11. novembra v CD v Ljubljani, je bil hitro razprodan, zato so se odločili za dodatni termin 1. decembra.Kjuder se je rodil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič.---Umrl je Oskar Kjuder
Bil je ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič
sreda, 14. novembra 2012
V starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Rojen je bil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in tudi priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič, ki prav v tem času praznuje 40-letnico delovanja. Pokojni Kjuder je bil tudi politično zelo angažirana osebnost v naprednem gibanju, bil je član komunistične partije Italije (KPI).
Oskar Kjuder: 25 let na čelu TPPZČe bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi ta nosila dva naslova: Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske. Tako je dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič dejal v intervjuju, ki je na straneh Primorskega dnevnika izšel ob njegovem 85. rojstnem dnevu (tovariš Oskar se je rodil leta 1925 v Lonjerju, kjer živi še danes). Naglo puške smo zgrabili, tako kot jo je tudi sam, ko se je med drugo svetovno v južni Italiji pridružil partizanom 13. proletarske brigade 1. proletarske divizije in so jih nato zavezniške vojaške ladje izkrcale na Korčuli. Vstajenje Primorske, ker je tudi sam pripomogel k temu, da je Primorska vstopila v novo življenje. In nato to pesem, ki se je spremenila v pravo primorsko himno, neštetokrat izvedel s »svojim« Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, ki ga je vodil celih petindvajset let: od ustanovitve leta 1972 do leta 1997, ko je dirigentsko paličico prepustil Pii Cah. Temperamentni dirigent je bil dolga leta sinonim za TPPZ.
